ja sej to je moje že 3 letos ma moram bolnišnice menjavat....da me ni preveč sram....se mi ne da jemat tablet...tko da se nič ne sekiram sem že vajena....

IZVIRNO SPOROČILO: Solero

Moja izkušnja s tem je pozitivna v vseh ozirih. Dve črtici nista bili v veselje, prej obratno. V 7. tednu sem izvedela za to nesrečo in že naslednji dan sem šla na ta poseg, ki pa mi je pomenil olajšanje, rešitev. Psihičnih težav, žalosti, dvomov ipd. nimam. Odločitev je bila jasna takoj in me je razbremenila.

Mi je pa žal v tej meri, da sem si dovolila spustiti se v tako situacijo, biti tako neprevidna --> zmanjkalo mi je tabletk in se mi ni ljubilo takoj skočit po druge (saj sva seveda drugače pazila, pa očitno ni bilo dovolj)

V 5. tednu pa sem se začela počutiti obupno slabo, nič več nisem mogla jest, kar sem pojedla, sem tudi izbruhala, obležala sem in.... Najhuje je bilo zvečer in ponoči, slabo, slabo, slabo...za umret.

Vse, ki ste šle to skozi, ste imele svoje razloge, ki za tako odločitev nikakor ne morejo biti enostavni, in jih ni treba nikomur razlagat in nikogar ne brigajo.
Za vse tiste, ki pa tako zelo radi obsojate druge, pa se raje ozrite vase. Če ne morete človeku ponuditi roke, niste vredni niti kamenjanja.