|
Solero -> RE: umetna prekinitev nosečnosti (30.5.2006 0:15:16)
|
Moja izkušnja s tem je pozitivna v vseh ozirih. Dve črtici nista bili v veselje, prej obratno. V 7. tednu sem izvedela za to nesrečo in že naslednji dan sem šla na ta poseg, ki pa mi je pomenil olajšanje, rešitev. Psihičnih težav, žalosti, dvomov ipd. nimam. Odločitev je bila jasna takoj in me je razbremenila. Sam poseg je enostaven in rutinski, niti minuto me ni bilo strah, vso osebje je bilo z mano prijazno, bodrilno, prijateljsko. Tudi partner mi je 130% stal ob strani. Bila sva...malce v šoku, pretresena, da se nama je to zgodilo oziroma, da ne moreva drugače. Čisto, čisto malo vesela, da se "najine celice rade družijo". No, ni bil vesel dogodek, ampak drugače ni šlo in to sva oba razumela in sprejela.
Mi je pa žal v tej meri, da sem si dovolila spustiti se v tako situacijo, biti tako neprevidna. Zanosila sem namreč še isti trenutek, ko sem prenehala po enem letu jemati tabletke. Da sem noseča, nisem sploh pomislila, ker sem imela še sledečo menstro in še vmesne krvavitve, ki pa sem jih pripisovala prenehanju jemanja tablet. V 5. tednu pa sem se začela počutiti obupno slabo, nič več nisem mogla jest, kar sem pojedla, sem tudi izbruhala, obležala sem in živela od ananasa in breskovega kompota. Najhuje je bilo zvečer in ponoči, slabo, slabo, slabo...za umret. V prepričanju, da sem staknila kak virus, ali bacil, ali bognedaj še kaj hujšega, sem opravila mnoge preiskave ampak niso ugotovili mojega stanja. Potem me je pa kar na lepem prešinilo, da bi naredila test, pač v toliko, da izključim to "nemogočo" možnost. In je bilo...
Jeseni se poročiva, urejava stanovanje pa tudi zibko kupujeva. Nobenih negativnih posledic.
Vse, ki ste šle to skozi, ste imele svoje razloge, ki za tako odločitev nikakor ne morejo biti enostavni, in jih ni treba nikomur razlagat in nikogar ne brigajo.
Za vse tiste, ki pa tako zelo radi obsojate druge, pa se raje ozrite vase. Če ne morete človeku ponuditi roke, niste vredni niti kamenjanja.
|
|
|
|