SPORTINA
|
Živjo vsem...
Redno berem Vaše nasvete in mnenja, a sodelujem prvič. Noseča sem drugič, v 33.tednu in vedno sem upala, da nikoli ne bom imela takih težav, kot jih imam sedaj...
V prvi nosečnosti nisem nikoli vzela partnerja na ultrazvočni pregled, sodeloval pa je pri porodu in sva bila res oba navdušena, saj kaj takega ne pozabiš nikoli. Tokrat sem ga v potek nosečnosti aktivno hotela vključiti že malo prej in ga povabila s seboj na pregled v 32.tednu. A na žalost se je končalo z travmatično izkušnjo, po kateri odločno menjam ginekologa. Moji ginekologinji-o kateri sem že brala na forumu, se to ne zdi...Oziroma tega nima v navadi.
MOJA ZGODBA - KAJ MISLITE!!!???
V prejšnji teden sem bila naročena na redni nosečniški pregled v 32 tednu nosečnosti. Že na prejšnjem pregledu mi je omenila, da bo na vrsti ultrazvočni pregled.Partnerja, ki je bil dva mesca službeno odsoten sem želela povabiti na pregled, saj se mi zdi, da ultrazvok v materi in očetu vzbudi tiste prave in prve starševske občutke. Tisto kar vidimo je nekako drugače, bolj oprijemljivo, sploh za bodočega očeta, ki ne čuti otroka v sebi, ki ne doživlja materinskih tegob in radosti. Po dobri izkušnji sodelovanja očeta pri prvem porodu, sva ugotovila, da to ni le trenutna modna muha, ampak predvsem tkanje vezi nove družine, nevidnih čustvenih niti, doživetij, spominov, ki nam ostanejo za vedno. In del teh lepih spominov naj bi bil tudi ta ultrazvok!
Pri prvi nosečnosti mi je dala možnost, da se ultrazvok posname na video kaseto, se ga malo komentira…. Tega sedaj ni omenilia, a po preteklih 4 letih sem upala, da imamo starši možnosti celo več in ne manj!? Nisem vedela, kako bo partner s časom zaradi službenih obveznosti in niti nisem spraševala, če lahko prideva oba. Po pripovedovanju prijateljic-mamic iz različnih krajev Slovenije, pa to nikjer in nikoli ni bila težava oziroma so bili celo povabljeni na pregled.
Tako sva tega dne prišla oba. Ob vstopu v ordinacijo je bila vidno šokirana in pojasnila…: « TEGA PRI NAS NIMAMO V NAVADI, OZIROMA RADI PREJ VEMO…?« Besede so naju šokirale, sploh partnerja, ki je bil vidno v zadregi in zato sem vljudnostno vprašala, če se umakne iz ordinacije (čeprav nisem videla razloga za to). Pacienti se res nimamo pravice vtikati v načine dela ordinacije, a imamo svoje pravice in še NIKOLI ni nikjer pisalo »Spremstvo prepovedano!«.
Brez komentarja na moje vprašanje in partnerjevo opravičilo je nejevolno nadaljevala: «Uležite se…«. Upala sem, da naredila izjemo, pokazali malo dobre volje in nama vsaj z nekaj besedami obrazložila kako napreduje nosečnost, pokazala nekaj detajlov otroka na slikah, natisnila slikico (!!), ki jo je sestrica zaman čakala doma, jaz pa niti nisem več upala prosit zanjo. Prositi??!! Je zanjo treba prosit?! Le brez besed je strmela v ekran, merila, gledala, iskala… Brez ene same besede cel pregled!! V prepričanju in strahu, da je gotovo nekaj narobe sem na pol v solzah vprašala: »Je kaj narobe?« in ona nazaj: »Sem mogoče rekla, da je kaj narobe? Obrišite se…«. Šok za oba! Konec pregleda?! Brez besed, brez komentarja, brez… Edino kar sva oba uspela videti (partner ni bil povabljen bližje) je bilo bitje srca najinega malega sončka…
V materinsko knjižico je potrebno napisala z besedami » Vse je v redu. Plod se je že obrnil na glavo!« in malo kasneje »Ste že uredila porodniško? », »Kako se počutite?«, »Čez en mesec se vidimo«…Groza. Bila sva brez volje, da še kaj vprašava, čeprav sva oba na pregled prišla polna pričakovanj o novih spoznanjih in informacijah. Potrta sva zapustila ordinacijo. Zaradi prisotnosti obeh na pregledu ni nobena pacientka čakala dlje in tudi nebi, če bi nama povedala kaj o najinem otroku !!! Mislim pa, da smo »opravili« še precej hitreje, kot bi sicer.
V službo sem namesto pomirjena, po težko pričakovanih mesečnih pregledih, prišla skoraj objokana. To mojo - najino osebno prizadetost so v preteklih dneh vsi, ki sva jim pripovedovala o izkušnji, spremenili v trdno odločitev, da v ordinaciji, kjer so očetje nezaželeni oz. kjer pregled poteka tako kot je najin, nekaj ni v redu…. Vse prijateljice, so mi pripovedovale o prijetnih izkušnjah iz ultrazvokov, o navdušenju očetov, celo sestric in bratcev, ki so jih vključili v to, družinsko doživetje, v enega prvih korakov, kjer se začnejo tkati družinske vezi, očetovski občutki…Torej to niso samo lepi prizori iz filmov in moja velika želja? Očitno sem si izbrala napačnega zdravnika in kot vem nisem edina!!!
Da me boste lažje razumeli….Imate avto? Ga kdaj peljete na servis? Vam povedo kaj so zamenjali, pogledali, naredili….No in ljudje nismo avtomobili….
KAJ MISLITE, SEM PRIČAKOVALA PREVEČ?
VAŠE IZKUŠNJE?
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
