nejcko
|
Ok, bom malo daljša, ker na kratko tega ne znam povedati, ampak ...
Sama si nikoli nisem pretirano želela imeti otrok in sem kar dolgo vztrajala in čisto lepo shajala brez njih. Nisem si jih želela iz dveh razlogov: ker se mi zdi grozno v ta kruti svet rojevati otroke, sploh ker se s trenutnimi svetovnimi razmerami ne morem sprijazniti, jih ne razumem, ne sprejemam in me plašijo; ker mi ni čisto nič manjkalo, ko jih nisem imela, bila sem povsem brez skrbi, kar sem delala, sem delala večinoma za lastni užitek, skratka bilo je sicer veliko povsem človeškega egoizma, ampak je bilo super!
Če izhajam iz Tjazyjevih besed, potem v vsem tem krogotoku rojstev in smrti, rojevati potomce pomeni zadovoljiti zgolj in smo "naravni smisel življenja", ne pa smisel lastnega življenja, kar nas v bistvu povsem enači z vsemi ostalimi živimi bitji. Ampak ker smo ljudje malček bolj "pametni" in o teh stvareh lahko zavestno odločamo, se za otroke "odločamo" iz različni vzgibov. Večina teh vzgibov, kar lahko sodim tudi po vseh postih (razen Tjazyjevega), pa je skrajno egoističnih: ker SI jih želiM, ker je to najlepše, kar se MI je zgodilo, ker so MOJA največja sreča, ker želiM doživeti nesebično ljubezen ... To pa v bistvu ni nič manj egoistično od tistih, ki otrok nimajo in rečejo: ker SI jih ne želiM, ker MI je brez njih čisto fajn, ker nočeM celo življenje trepetati za njihovo življenje itd.
Jaz torej imam otroke, zakaj točno pa jih sploh imam, pa ne vem. Sem pa v obeh primerih z njimi presegla lastni egoizem in morda našla smisel v tem.
|
Natisni
) 
