ursonok
|
Oh punce,
jaz sem daleč od "žrtvujoče se matere", po naravi sem velik egoist (na kar dostikrat nisem ponosna), sem tudi napisala, da sem ob neplanirani nosečnosti doživela šok, podrl se mi je svet in sem pomislila tudi na splav - pač finance, plani, prostorska omejenost itd. (zdaj težko verjamem, da sem tako razmišljala, a taka so dejstva).
Kar sem hotela reči, je to, da me moti razmišljanje, da otroke z DS "obsojamo na životarjenje". Oni životarijo z našega vidika, ker se nam pač zdi, da "polno" življenje zaobjema take in drugačne užitke, talente, možnosti, uspehe. Ono so pa baje neizmerno čustveni, ljubeči, svet dojemajo brez nekih racionalnih cenzur in podobno. Kako vemo, da životarijo? A ne životarimo mi, ki tako razmišljamo, ki sveta ne dojemamo naivno, neposredno?
In zakaj ljubezen, ki jo dobijo od staršev, ni dovolj? Morda oni niti ne rabijo več? Nam se zdi, da v življenju za "srečo" rabimo to in ono - zavedanje, šolo, izobrazbo, super službo, družbeno priznanje. Oni res trpijo, kar se tiče operacij in drugih posegov, to je dejstvo. Glede življenja, lastne omejenosti, videza itd., pa niti najmanj. Trpimo mi, ker oni niso zdravi, lepi, uspešni, ker ne moremo biti "ponosni" na njih, jih primerjati z drugimi in si misliti, kako so super ... in podobno. Pač to, kar od nas zahteva družba.
Nimam otroka z DS in sem seveda hvaležna za to. Čez mesec in pol rodim tretjega, ali bo zdrav ali ne, ne vem - nisem šla na AC. In morda nisem šla res ravno zato, da se mi ne bi bilo treba odločiti? Kdo ve ... Vem, da sem šibka, da se nisem sposobna neskončno žrtvovati, ker rada uživam, rada imam svoje delo, rada imam "čas zase" in ne vem, ali sem se temu pripravljena odpovedat. Že ko ima kdo od malih dveh vročino, sem slabe volje, ker pač ne more v vrtec - jaz pa ne morem delati ... In me je strah, kako bomo vozili s tremi ... Itd itd.
Skratka, moje pisanje ni bilo mišljeno kot moralka. A dejstvo je, da če bi se svet vrtel tako, kot bi se moral, in bi ljudje malo več delali na sebi v duhovnem smislu (ne samo materialnem, kariernem, na zunanjem videzu itd.), tudi rojstva otroka z DS ne bi razumeli kot "žrtvovanje", ampak bi jim bilo to naravno ... Saj veste tisto, da je "najvažnejša ljubezen". In tudi družba v celoti bi bila drugače organizirana - ti ljudje in njihovi otroci ne bi bili marginalizirani, za njih bi bilo dobro poskrbljeno, v smislu, da po smrti staršev ne bi res životarili ... Ti otroci, ti ljudje lahko družbi veliko dajo, mi pa jih dojemamo zgolj kot breme - za družino, za državo itd.
Pač smo, kjer smo. (Pogledaš dnevnik in ti je vse jasno.)
Strinjam se tudi s tem, da (nam) je tistim, ki nimamo hudo bolanih otrok, lažje nekaj pametovati in da včasih izpademo arogantni. Ni bilo tako mišljeno.
Vsem želim vse dobro, (čim bolj) zdrave otroke in čim več ljubezni!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Sem tudi jaz po dolgem in počez prebrala vse, kar je napisal o kromosomskih napakah, ko sem se odločala, ali naj grem na AC ali ne. Ja, pove brez olepševanja in tudi prav je tako, nekateri tega ne zmorejo, ampak tukaj mu ne dam prav, ko na nek način nosečnice miri, češ saj v primeru druge trisomije otrok ne preživi do poroda, če pa že, pa kmalu umre. Zame osebno bi bilo lažje iti na upn v 20. tednu (takrat nekako sem dobila izvid AC) kot pa izgubiti otroka zaradi kromosomske anomalije proti koncu nosečnosti ali, bognedaj, celo po porodu. To so težke stvari in težke odločitve, ki jih mora vsak sam pri sebi razčistiti. Za zdravnike pa pač samo statistika. Tako kot Pušenjak nosečnice skorajda napada, kaj paničarijo s testiranjem na streptokok B češ da če ga slučajno nosečnica ima, je itak otrok po rojstvu dovolj dolgo v porodnišnici da zdravniki opazijo, če se bi otrok okužil. No, sodelavkina sestra je imela pred nekje 8 leti v Šempetru smolo, da zdravniki niso prepoznali, da je punčka okužena s streptokokom B in je zaradi sespe na koncu umrla. Za zdravnike in za Puškota pač del statistike, za tisto mamico pa takrat konec sveta.
Če ne želiš, ti ga ne dajo. Če želiš pa se imaš možnost dostojno posloviti, izjokati dušo in srce, ga poljubljati, božati in še kaj. Mimogrede najin otročiček je imel 3 cm dolge podplatke, tako da ni bil tako zelo majhen 
Pa imate to možnost na švedskem? zagotovo. bi se odločila, če bi bila na tem?
Še dobro, da rojevamo ženske, ki smo močne, se poberemo in rinemo dalje, ne glede na vse udarce in preizkušnje. Če bom kdaj zasledila, da si spet noseča pa lahko računaš da ti bom jaz še trikrat bolj od ostalih želela zdravega otročka, takega, ki prinese mnogo več veselja kot skrbi. Drži se! 
