palčica 2
|
Sicer ne maram opravljanja, vendar sem povsem obupana. Živim v hiši fantovih staršev. Živiva v zgornjem nadstropju, kuhinjo imamo zaenkrat še v souporabi spodaj. S fantom sva skupaj osem let in imava 2-mesečno hčerkico. Sama še nimam dohodkov (sem ravno končala študij, ko sem bila noseča), fant je zaposlen doma. S fantovim očetom se še vredu razumem, nad njegovo mamo pa sem povsem obupala. Že odkar sva skupaj, sem imela občutek, da me ne mara, ker sem ji "speljala" sinka edinka. Ženska pride po službi domov in pričakuje, da se ji bomo posvečali, da ne bo tako osamljena. Nikamor ne hodi, nima posebnih prijateljic, z avtom se ne pelje rada sama itd. Kar naprej je slabe volje. Ne spominjam se, da bi mi kdaj odkar se poznava, podarila res iskren nasmeh. Ker fant in njegov oče cele dneve delata, je vedno pričakovala, da bom jaz kam šla z njo ali pa preprosto prišla k njej dol in se z njo pogovarjala, meni pa je to vedno bila muka, ker je enostavno preveč drugaćna od mene: vidi le slabe stvari in je prepričana, da bo kmalu umrla, čeprav ni z njo nič narobe. Edino rešitev vidi v svoji vnukinji in zato pričakuje, da ji jo bom jaz vsak dan nosila dol, da jo bo lahko ona peljala na sprehod, jo pazila, pa čeprav je stara šele dva meseca. Prihajala je tudi k meni gor in ji ni pasalo, če je hčerka slučajno spala, ali če sem jo dojila, ker je potem ni mogla vzet v roke. od začetka je pri dojenju stala celo zraven in ker mala pogosto papa, je celo pametovala, da nimam dovolj mleka, meni pa kar teče. ko sem začela devati ad3 kapljice, je pametovala, da bo mala imela krče in se je ponujala, da jo bo nosila po rokah, če bo treba tudi sredi noči. ko so mi ti obiski in nasveti začeli presedati in sem ji nekega dne rekla, da raje vidim, da tamale ne vzame na roke, ker se je ravno prebujala, jo je ona vseeno vzela, nekaj časa držala, odložila in nato šla nazaj dol. nakar me kliče moj fant, ki ga takrat ni bilo doma, da ga je klicala mama, ki mu je rekla, da hčerka že cel dan ni previta, da slabo skrbim zanjo, vtikala se je celo v to, kako perem cote-da ne ločujem najinih in hčerkinih, ker se potem razbarvajo. ko je prišel fant domov, je med njima zavrelo, vendar čez dva dni je že spet jemala tamalo v roke, kot da ni bilo nič narobe, meni pa jo je bilo muka gledat po tistem, kar mi je naredila in se nisem z njo pogovarjala. in potem je zavrelo še med mano in taščo, ki mi je povedala, da me že 7 let ne mara, ker je takrat enkrat slišala, kako sem njenemu sinku govorila, da imam občutek, da me njegova mama ne mara. trdi tudi, da se je njen sin v odnosu do nje spremenil za 100% odkar ima mene, mi očitala, da v življenju nisem naredila drugega kot šole in to, da sem rodila, ona pa da je toliko pretrpela, da ne more biti dobre volje. Kar se pa vnukinje tiče, je dejala, da je pričakovala, da bo z njo lahko preživljala več časa in da je jaz pri tem ne bom grdo gledala. Vendar jaz ne morem pomagati: stisne me v želodcu, ko vidim, da ima mojo hčerko v naročju in ji kaj prigovarja, ker imam občutek kot da si jo hoče prilastiti. Ko jo ima v naročju moj tast, s tem nimam problemom, čeprav z njim skupaj preživimo več časa in tudi zna biti siten, vendar z njim vedno zgladim konflikte na lep način. Kljub temu postaja življenje zame vedno bolj neznosno, ker tašča vsem govori čez mene, da kako se jaz do nje obnašam, da ji ne dajem otroka in podobno. v prepiru sem ji tudi rekla, da želim imeti mir pred njo, da me moti, če me gleda pri dojenju in da lahko pričakuje, da bo imela kaj več od vnukinje, ko bo ta večja oz. ko bomo rabili varstvo. vse to je zelo zamerila in ko sem ji predlagala, da bi zgladili najin odnos, ki že dolgo pred nosečnostjo ni bil po njeni volji, ni bila pripravljena sprejemati kompromisov. sedaj se izogibava druga drugi. Zavedam se, da se ne marava in da se nikoli ne bova. Hčerko pa še vedno dobi v roke, kadar ji jo da moj tast, kar me grize. Čeprav si želim, da bi otrok imel stik s starimi starši, se bojim, da ko bo večja, bo vse še huje. Že zdaj ji kupujeta vse mogoče stvari, kljub temu, da sem rekla, da tu in tam lahko kupita kakšno malenkost, a pretiravat ni treba. Domov k svojim staršem ne morem, ker imamo premalo stanovanje, fant pa je v stanovanje, ki si ga rihtava zgoraj, vložil že toliko denarja, da si ne moreva privoščiti, da bi se odselila. Poleg tega je zaposlen doma pri očetu, s katerim se dobro razume, le do mame se zaradi njenega čudnega vedenja ne obnaša lepo-česar mu tudi ne zamerim. Zanima me ali ima kdo podobne izkušnje in ali morda jaz pretiravam, vendar imam občutek kot da nimam več svojega življenja, kot da je vse podrejeno njim. Fant je sicer na moji strani, vendar on je flegmatik-prepiri z mamo ga ne vržejo iz tira. V končni fazi ga bo mama kot sina še vedno imela rada, ravno tako vnukinjo, le jaz se počutim kot vsiljivka in šele zdaj razumem, da v meni ne bo nikoli videla prijateljice.kaj narediti?
|