ronja
|
Podpis pod gromsko: po moje te noče prizadet, enostavno bi rad osrečil hčerko vsaj takrat, ko jo vidi in verjetno tudi on živi za tiste njune vikende in bo zato naredil vse, da bi bilo takrat vse popolno. Se mi zdi, da je to kar pogosto... Pa saj tudi babice delujejo na istem principu . Res je, da babice niso starši in nimajo naloge vzgajat, je pa res, da dosti otrok več vidi babico kot očeta (poznam par)... Tako da tu bit pameten, je težko... Kot je rekla on jo s tem kupuje naklonjenost in da gre rada k njemu in to se kar hitro sprevrže, da gre očiju rada zaradi materialnih stvari in ne zaradi očija. Kar ni prav. To je res, vendar pa mora to oči sam spoznat... Pri nas sta punci tudi navajeni za vsakega dedka in babico posebej, kaj se pri njem/njej dobi in če tega ni, sta užaljeni. Navadili so ju sami, nama nič ne težita. Moj oče se je zadnjič kar malo zasekiral, ko je prišel kar tako na obisk in sta ga napadli, kaj ima za njiju. Potem je rekel, da to pa ni ok in zdaj pazi, da to ni več "nuja", ampak občasno razvajanje. Seveda pa še vedno pri njem dobita šunko za zajtrk, pa risanke zjutraj itd... Fajn je, da ma vsak človek svoja mala razvajanja za otroke, kadar gre pa čez mejo, je sicer težko gledat, ampak ne vem, koliko naše (starševsko) opozarjanje zaleže - se mi zdi, da če jim ne kapne samim, potem nimamo kaj dosti možnosti, izpade prej nehvaležno kot prijazno. Je pa včasih težko, se strinjam, sploh če imaš malo stanovanje in nimaš velikih reči kam dat. Na srečo moji punci nista tako zelo navezani na vse igrače in kakšno, ki je ne povohata, lahko dam stran. Vseeno ap ne bi dala stran nekaj, kar ji je oči kupil in ji je všeč. Se mi zdi boljša ideja kolobarjenje igrač. Ali pa da se zmenita, da ima lahko nekaj igrač pri njem. Mi smo tudi igrače malo razporedili, da so zdaj še pri vseh babicah in dedkih, sicer tu ne bi imeli kje hodit, ker smo res bolj na malem... To, kar imamo doma, je pa praktično vsak dan v uporabi. Mogoče bo kasneje lažje, ko bo dobivala kake pripomočke za ustvarjanje, ki jih bo porabila. Se mi zdi, da se ti on po svoje smili in bi mu rada pomagala (ker omenjaš, da zase nima, njej pa daje več kot rabi), mogoče se zmenita, če bi ti bilo ok, da še kdaj vmes vidi hčerko, tako čisto brez ceglcov (torej, ne glede na to, kako imata stike določene, mu lahko še kdaj kak dan omogočiš, če ti je to ok). MOrda mu bo potem lažje, pa vama tudi... Lepo bi bilo da bi se ločeni pari resnično znali skupno odločat za dobrobit skupnih otrok. Ja, bilo bi zelo lepo, baje pa ni ravno realno. NImam izkušenj, ampak enkrat sem brala intervju z nekim psihologom (pozabila s kom), ki je dejal, da v bistvu ni realno pričakovat, da se bosta ločena starša lahko lepo vse zmenila okoli vzgoje otroka - da če bi se lahko tako lepo vse zmenila, verjetno sploh ne bi bila ločena. Da se jih veliko loči, ker imajo zelo drugačne poglede na svet, vključno z vzgojo. In da naj potem pač vsak vzgaja otroka po svoje... To se meni zdi sicer kar težko, samo v bistvu pa zelo res - če bi se vse lahko lepo zmenila, se verjetno res ne bi ločila... Mogoče se lahko zmenite, da ji kdaj kupi kaj drugega, namesto igrače, pa si tamala ravnotako želi. MOrda si bo kdaj zažela kake čeveljčke ali oblekico, ki ji je všeč... Dokler je pa še mala, pa je to verjetno težko, razen če jo ti prepričaš, tu pa spet ne vem, če je to ok... Hčerki se zdim zoprna, ker ji dostikrat za kaj težim, npr. ne smeš tega pa tega, ne to in to ... In pravi, da je oči bolj fajn, bolj prijazen, da bi bilaraje pri očiju itd. To veliko ločenih mamic pravi, ja. Sama teh izkušenj nimam, imata pa punci babico, ki bi jima vse dala, samo da bi bili radi tam (in sta radi tam:). Ampak ne glede na to, kako ju razvaja, sta vseeno rajši doma, čeprav so tu bolj stroga pravila. Res sta se zadnjič obe zjokali, ko smo šli od dedija, ker je tam seveda bolj fajn (midva sva oba fraj, dedi ju tudi malo crklja in več prostora je), ampak naju to ni tako prizadelo kot bi tebe, če bi se isto zgodilo - ker se čutiš, kot da ima otrok zaradi otrok rajši očeta, midva pa veva, da nimata rajši dedija, ampak da jima je tam pač všeč in to je to. Po moje ne tekmovat. Enostavno se ne sekiraj, ne primerjaj... Tako vzameš moč tem igračam in tudi otroku ne daš priložnosti,d a bi te izsiljeval ali od tebe karkoli pričakoval: punci sta probali tudi pri nama, kadar sva prišla domov: kaj imaš zame? Sva rekla, da lupčka in objemčka. Včasih je bilo dovolj, včasih sta rekli, da kaj pa kako sadkalijo (sladkarijo, ki jih pač nosi babi), pa sva rekla, da to prinese babi, midva pa ne, lahko pa dobi lupčka pa objemčka:). Tudi ko je šla Ronja parkrat z babi v trgovino, je bilo naslednjič, ko sta šla z očijem, celo dretje, ker on pa ni hotel kupit kinder jajčka . Ampak na srečo se on baš nič ne sekira, kako kdo gleda in koliko se mula trmari in je bil hladen ko špricer, tako da naslednjič, ko sva šli midve, ni niti probala tako energično, ampak samo lepo in sem ji lahko čisto lepo razložila kako pa kaj oz. za kaj mi malo bolj šparamo kot babi. Je štekala in ne teži več - še vpraša kdaj za kako reč, hvalabogu, saj nočem, da ne bi upala rečt, če si kaj želi, ampak mi pa ne teži. Ve, da včasih ja, včasih ne, odvisno kaj si izbere in kako smo. Tako da res ne razumem, zakaj mu ni škoda denarja za igrače, ko je pa še toliko drugih bolj potrebnih stvari, tako za hčerko kot tudi za njega samega. Zato, ker ima njo rajši kot sebe in ker pri igrači vidi, kako je vesela. Pri postelji pa ne bo videl, ker jo boš ti kupila in tudi ne ve, da bi se mogoče ona res razveselila nove postelje. Sem ziher, da bi se lubi tudi na zobe vrgel za svoje otroke, tudi če bi bila narazen. Upam, da bi sicer lahko boljše sodelovala, ampak to je spet tisto - dokler bova lahko boljše sodelovala, se verjetno ne bova razšla... To bi mogoče lahko rešila tako, da bi tamalo vprašala, če si želi tapravo, taveliko posteljo, pa ko si jo bo želela (verjetno takoj:), se zmenita z bivšim, da data vsak pol in jo greste vsi skup kupit, zbrat in pripeljete domov - on bo videl tamalo vso srečno, ti boš prišparala pol postelje, mala bo srečna v novi postelji... win-win-win. Če se da zmenit, esveda. Tega ne dojema več kot darilo oz. nekaj posebnega, ampak kot svojo pravico. Bingo! Tako je bilo pri nas pri babi in dedkih, samo da so na srečo prinašali v glavnem samo male sladkarijice, kar se mi ni zdelo nič hudega - razen tega, da se pač navadijo - ampak če je to vsem ok, neka. Pri nas je podobno s popravljanjem stvari - enostavno pričakujeta, da bom/bova znala vse popravit in sta čisto razočarani, da se kaka stvar pa ne da... Je pa na koncu vseeno lažje otroku razložiti kaj je prav in kaj ni, kot pa enemu zmedenemu nezrelemu moškemu. Haha, jaz sem pa vedno rekla, da se je lažje z 1 letnikom zmenit kot s 60 letniki Moji punci imata radi lego kocke, ampak ni pa to edino, kar imata radi. Se mi zdi,da če se vidve kaj skupaj igrata, bo to vedno najnaj (vsaj po mojih izkušnjah - karkoli se me spravimo skup delat, je vedno "on top of priority list", pa čeprav so lahko stvari smešno poceni:) - važno je, kaj otrok pri tem doživi. Pri očiju ob tej igrači doživi občutek povezanosti z njim: ker to je "njuna reč" - da gresta in si ona izbere igračo ali pa da jo igrača čaka pri njem itd... Ti lahko ta občutek dosežeš čisto drugače, ni treba, da je to prek materiala. Eh, vidim, da je že Mateyka to napisala:). No, bolje 2x kot nobenkrat. Sama ne tekmujem z nikomer glede svojih otrok: vem, da jim materialno verjetno lahko dava še najmanj (luksuza mislim), ampak zato pa jim lahko dava nematerialno več kot kdorkoli. In zato sem lahko mirna, ko otroku razlagam, da ne bova vsakič kupila vsakemu enega kinder jajca, (ki jih navadno niti ne pojesta celih, niti se z igračkami ne igrata), ampak bomo rajši namesto tega kupili letne vstopnice za ZOO ali šli na morje za 1 mesec, itd... Pa štekata in sta celo za:).
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|