ronja
|
Do takrat se pogovorita: povejta si da ok, ne bosta nikoli več skup, ampak dokler sobivata, pa si lahko sobivanje olajšata, če se potrudita. Da bo tako obema (in mogoče še komu, ki morda biva z vama) lažje. To je v bistvu obema v interesu. Sicer je najlažje najt mir v sebi z distanco - sama na srečo nisem imela takih problemov s partnerjem, ampak s sorodniki in tu je lažje, ker ne živiš skup in se nekaj časa ne vidiš toliko, da predelaš v sebi, pa je:). kaj bi naredila v tvojem primeru? Če bi imela možnost, bi si našla raznorazne hobije, šla v knjižnico, na sprehod, na obisk k prijateljem, risat v naravo,... karkoli, da ne bi bila predolgo v isti sobi s človekom, ki ga ne morem. Pa najdi si en ventil (pa ne droge ali pijače), nekaj kreativnega, da daš ves bes in zamere iz sebe - ne vem, kaj tebe sprošča, kje se odklopiš, zame je to glasba in ustvarjanje, za koga drugega pa kaj tretjega, ne vem, kaj tebi pomaga. Pa poizkušaj razmišljat drugače: ne samo, kako je tebi težko, ker moraš bit z njo, ampak da je tudi njej težko, ker mora bit s tabo. Da ji glih tako ni fajn. Da sta v istem zosu. Tako ljudje lažje sočustvujemo in potem nismo tako zelo jezni, ker se nam oni drugi tudi malo zasmili... Ker res ni fajn bit v poziciji, ko nekoga motiš že samo s svojo prisotnostjo, pa tudi če nič ne narediš... Se malo ujeto počutiš... Tako ji vzameš moč, ki jo ima zdaj nad tabo. Namesto da podoživljaš, kako vre v tebi, začni razmišljati o mogočih rešitvah. Podpis. Mogoče imaš samskega kolega, ki bi bil pripravljen delit stroške in stanovanje za nekaj časa (v teh časih bo po moje vedno več ljudi pripravljeno na take kompromise), mogoče poznaš kako staro gospo, ki bi rabila pomoč, pa živiš tam in ji pomagaš. Mogoče lahko najdeš službo in si privoščiš najemnino nekje bolj bogu iza nogu,... Itd...
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|