Anonimen
|
Iz situacije ne najdem več izhoda, ozračje v katerem živim me duši, jaz pa ne najdem izhoda iz tega. Stara sem malo čez dvajset let, partner jih ima čez trideset, imava leto starega fantka, živiva skupaj v hiši njegovih staršev, najina sta soba in kopalnica, v prtličju je kuhinja, ki jo uporabljamo vsi. Partnerjeva mati opravlja vsa dela, kuha, pere, varuje otroka. Pravkar smo se vrnili iz morja, skupaj z njegovimi starši. Čisto sem izmučena, ne morem dihat. Sem mirne narave in ne se ne znam postaviti zase, ne znam povedati, da se želim s sinom ukvarjati sama, da želim imeti lastno družino, da želimo biti sami. Partnerju je vseeno, hodi v službo, ima nočno delo, tako podnevi spi. Nimam ne izpita za avto, ne prijateljic. Ko sem zanosila, sem se preselila na drugi konec Slovenije, stikov nimam z nikomer. Partnerjem sem spoznala na netu, videla sem ga kot nekoga, ki me bo rešil nenormalnega stanja doma, sedaj pa se mi zdi, da sem ravno tako ujeta, kot prej. Moje življenje predstavljajo sprehodi s sinom, čakanje kdaj se fant vrne iz službe, medtem pa poslušam tasta in taščo, ona ukazuje, on je tiho, tiho sem tudi jaz, nudijo mi vse, obenem me priklepajo nase. Vpisana sem bila na upravno, a sem šolanje opustila, takoj ko sem izvedela, da sem noseča, sedaj mi je žal, mogoče bi vsaj tam spoznala kakšno prijateljico. S svakinjama nimam stikov, ena se je preselila, druga je tašči povedala svoje in od takrat nimajo več stikov. Meni pa bi tako prav prišlo, da bi se s kom pogovorila. Je dan ko se počutim dobro in sem zadovoljna z vsem kar imam, kak drugi dan samo tuhtam, kako naj se rešim iz tega okolja, a nimam kam, z otrokom, mami mi ne more pomagati, je še na slabšem kot jaz.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
