moja zgodba (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi



Sporočilo


Anonimen -> moja zgodba (14.7.2007 0:03:46)

Iz situacije ne najdem več izhoda, ozračje v katerem živim me duši, jaz pa ne najdem izhoda iz tega. Stara sem malo čez dvajset let, partner jih ima čez trideset, imava leto starega fantka, živiva skupaj v hiši njegovih staršev, najina sta soba in kopalnica, v prtličju je kuhinja, ki jo uporabljamo vsi. Partnerjeva mati opravlja vsa dela, kuha, pere, varuje otroka. Pravkar smo se vrnili iz morja, skupaj z njegovimi starši. Čisto sem izmučena, ne morem dihat. Sem mirne narave in ne se ne znam postaviti zase, ne znam povedati, da se želim s sinom ukvarjati sama, da želim imeti lastno družino, da želimo biti sami. Partnerju je vseeno, hodi v službo, ima nočno delo, tako podnevi spi. Nimam ne izpita za avto, ne prijateljic. Ko sem zanosila, sem se preselila na drugi konec Slovenije, stikov nimam z nikomer. Partnerjem sem spoznala na netu, videla sem ga kot nekoga, ki me bo rešil nenormalnega stanja doma, sedaj pa se mi zdi, da sem ravno tako ujeta, kot prej. Moje življenje predstavljajo sprehodi s sinom, čakanje kdaj se fant vrne iz službe, medtem pa poslušam tasta in taščo, ona ukazuje, on je tiho, tiho sem tudi jaz, nudijo mi vse, obenem me priklepajo nase. Vpisana sem bila na upravno, a sem šolanje opustila, takoj ko sem izvedela, da sem noseča, sedaj mi je žal, mogoče bi vsaj tam spoznala kakšno prijateljico. S svakinjama nimam stikov, ena se je preselila, druga je tašči povedala svoje in od takrat nimajo več stikov. Meni pa bi tako prav prišlo, da bi se s kom pogovorila. Je dan ko se počutim dobro in sem zadovoljna z vsem kar imam, kak drugi dan samo tuhtam, kako naj se rešim iz tega okolja, a nimam kam, z otrokom, mami mi ne more pomagati, je še na slabšem kot jaz.








Anonimen -> RE: moja zgodba (14.7.2007 0:07:49)

kaj pa če bi si poiskala službo? če ti tašča pazi otroka bi lahko hodila delat, s časom bila finančno neodvisna pa bi se mogoče lahko bolj zase postavila.




ona -> RE: moja zgodba (14.7.2007 0:43:20)

Verjamem,da ti je hudo v takšnem okolju,a boš sama morala poiskati izhod iz tega!Če se s partnerjem dobro razumeta,mu skušaj dopovedat tole situacijo in tvoje želje za bit sama z družino.Treba bi si bilo poiskati tudi drugo stanovanje in tudi službo,da se malo osamosvojiš!
Saj ni vse tako črno,le korak naprej je treba naredit,ker če ne bo vse slabše,pa tudi otroček tvojo negativo doživlja in čuti s tabo.Zato vsaj njemu privošči vesel nasmeh in se potrudi za naprej!
Srečno...




marcela -> RE: moja zgodba (14.7.2007 6:44:46)

Kakor je že duc rekel poskusi anjt službo. Če boš imela službo boš finančno neodvisna, no vsaj deloma, zagotovo boš imela več samozavesti, in tudi taščo boš videvala redkeje. Odprl se ti bo nov svet in zagotovo se boš počutila majn utesnjeno. Sem bila nekoč v podobni situaciji. Sem tudi jaz zaradi nevzdržnih razmer hitro odšla od domaa, dobila pa posesivno taščo. Samo ko sem bila prvič noseča sem mojemu postavila pogoj ali naj začne delat na tem, da se čimprej odselimo, ali pa sebom odselila sama,




rija -> RE: moja zgodba (14.7.2007 7:31:32)

ojej, nič ti ne zavidam take situacije [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image]

Ja, rešitev bi bila res v tem, da si najdeš službo, obenem pa poskusiš dokončati šolo.
S tem, da greš v službo, kakšnakoli že bo, boš vsaj nekaj ur na dan lahko "odklopila" boš med ljudmi.....

Jaz na tvojem mestu na partnerja nebi preveč računala da se bo kaj pretirano zavzel, da situacijo spremeni. On je poleg zelo avtoritativne matere takega življenja očitno vajen in je zanj kot tako tudi normalno.

Mogoče pa bi vseeno lahko poiskala stik s svakinjama, ker če se ne razumeta s tvojo taščo, sta ali čisto isti kot ona ali pa upaj, čisto drugačni. Mogoče te bosta pa le bolje razumeli.

Želim ti, da čimprej zadihaš s polnim pljuči.

Srečno.




snake -> RE: moja zgodba (14.7.2007 9:31:15)

PEJDI DELAT, OČITNO TI JE DOLGČAS, DA RAZMIŠLJAŠ NA MONADE.....

v bistvu imaš vse, ne rabiš delat, tašča ti vse naredi, mož služi in se pritožuješ, da tašča ukazuje in kriči(sej je edina ki kaj dela)...

NASVET: 1)pejdi delat izpit za avto(čas imaš), 2)z možem enkrat na teden pejte na kak drink, porkaeva kaj niti mož nima kakega kolega ki ima kako punco, da malo počvekate o čemerkoli, 3)išči službo,

SREČNO




Anonimen -> RE: moja zgodba (14.7.2007 10:10:41)

IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen
Partnerjem sem spoznala na netu, videla sem ga kot nekoga, ki me bo rešil nenormalnega stanja doma


"Napaka", če lahko tako rečem, je bila narejena že v osnovi.

Dober partner ti pri reševanju težav lahko pomaga, zelo težko pa jih reši namesto tebe.

Kako začeti? Tudi net je lahko dober vir za navezovanje stikov, če si res tako oddaljena od vseh. Pa srečno!




lojzika -> RE: moja zgodba (14.7.2007 11:29:38)

Če ti je do izobraževanja se vpiši v šolo. Lahko se vpišeš tudi redno. Partnerju razloži, da bi pa sedaj rada imela izpit za avto. Skušajta najti finanćno rešitev glede tega. Namreč izpit ni poceni. Naje da je ena ura ok0li 20€. Glede na to da imaš zagotovljeno varstvo si lahka brez skrbi. Na tvojem mestu bi se vpisala v kakšno višjo šolo. Zraven pa bi preko študenta delala.

Ali imaš kej svojih prihodkov ali si čisto odvisna od partnerja?




Anonimen -> RE: moja zgodba (14.7.2007 11:44:56)

Jaz bi se tudi na tvojem mestu vpisala v šolo in delala preko študenta. In pozneje probala prepričat moža da se odselita na svoje. Oz. da si vsaj uštimata svoj štuk in vhod. In si sproti iskala redno službo. Je čisto drugače ko imaš enkrat svoj denar. Če ne drugega se počutiš bolj svobodno in v službi imaš družbo ljudi. Ni vsak dan enak prejšnjemu.
Kar se pa prijateljev tiče, pa odvisno kje živiš. Če ste ful na samem je res težko. Najboljše da najdeš način da narediš izpit za avto in se kasneje kam do koga zapelješ. Tudi po internetu lahko najdeš kakšnega prijatelja in se kasneje lahko dobivate z družinami.




baguSka -> RE: moja zgodba (14.7.2007 11:51:19)

Kako začeti? Tudi net je lahko dober vir za navezovanje stikov


S temle se strinjam... Jaz npr sem kar precej prijateljic ze dobila preko neta. Bolj natancno ravno na RR. Pa sem se tud pred leti preselila cisto na drug konec Slovenije... Ne mores verjet kako hitro lahko vzpostavis stike takole preko foruma... In sem se takoj poucitla malo boljse. Nisem se pocutla vec tako samo, osamljeno. Jaz sicer nisem zivela s svojo tasco, a vendar je imela kar mocen vpliv na mojega bivsega. Kar pomeni, da smo bli vsak dan skupi. Tako fizicno kot preko telefona. In mojemu bivsemu je bilo to nekaj cisto normalnega in mi je samo prigovarju, ce mi kaj ni vsec, naj si postimam sama. In sem ravno tiha bla. In cisto nesamozavestna. Nisem marala prepirov, zato sem molcala... Dokler se enkrat res nisva skregali in takrat sva se zmenili s tasco, da si bova vse povedali in da mojega fanta sploh ne bova vmesavali. Torej: ona je z njim mela svoj odnos, jaz pa sem imela svojega. Tako da pac ni prihajalo do raznih nesporazumevanj in kreganja po nepotrebnem. Tezko je sicer se upret nekomu, a vendar sem spoznala in ugotovila, da gre za moje zivljenje in ce sama ne bom delala v tej smeri, da bom zadovoljna, mi pac ne bo nikoli boljse in se potem ne morem glih smilit sama sebi, ce sedim krizem rok in se vsem po vrsti pustim, da z mano pocnejo kar jim pase. Zakaj le!? Za moje zivljenje gre in ce si ga ne bom poslihtala sama, mi ga noben drug ne bo. Tako pac je..
Torej: sla sem na net, kjer sem spoznala veliko punc, tudi iz mojega okolja, nisem vec cakala mojega da pride domov, ampak sem si nasla cimvec zame zanimivih dejavnosti s katerimi sem se zamotila. Jaz sem sicer imela sluzbo, vendar tam nisem imela nobene druzbe, takoj po sluzbi pa sem hitela domov zaradi psa (ti imas pac otroka). Pri nama so kasneje sicer prisli drugi problemi in sva se odlocla da greva narazen. A ce danes pogledam nazaj, ne morem glih rect, da so bila tista leta vrzena stran. Vseeno sem delala na sebi, na svoji samozavesti, saj je slo koncno za moje zivljenje.
Moj predlog je, da poskusi priti v stik s kaksno punco, ki je iz tvojega okolja. Tukaj gor jih je veliko in ni hudic da se katera ne najde.. Mogoce bo celo kaksna mamica in se bosta skupi dobivale in vozile svoje otrocke na sprehode. Ze to ti bo mocno dvignilo samozavest in pregnalo dolgcas. Tudi doma zacni vsaj pomagat svoji tasci in ji povej, da ne zelis biti vec nekoristna in da zelis sodelovati pri gospodinjstvu, ker si konec koncev zasluzi to tudi ona in bi se ji rada malo oddolzila, glede na to kaj vse stori zate.. In vzporedno si isci neko priloznostno delo, da bos vsaj malo financno neodvisna. Potem si lahko placas npr vozniski izpit, lahko gres dokoncat solanje... Karkoli. Ko bos prisla k sebi, bo vse lazje in prav tako bos lahko s svojim denarjem nardila, kar bos zelela.

Vso sreco.




_andreja_ -> RE: moja zgodba (14.7.2007 12:38:06)

draga anonimna...te razumem na nek način in recimo da sem na nek način podobna tebi, čeprav se sama znam postavit zase in za otroka in tudi za primerjavo moj dragi je čisto kontra od tvojega, ampak vendar ... lepo bi bilo da bi mi pisala na ZS (samo javi, kam ti bom lahko pisala...) kajti zdajle nimam časa, bi pa veliko rada povedala...zanima me tudi  od kje prihajaš??




baguSka -> RE: moja zgodba (14.7.2007 14:03:47)

Ja pa se to: zacni se pogovarjat s tasco. Tudi ona je samo clovek in mogoce pa rabi tudi ona neko osebo, s katero se bo lahko pogovarjala. In ko bo nekako stekel pogovor, lahko nacnes tudi temo o vzgoji svojega otrocka.




srki -> RE: moja zgodba (14.7.2007 16:16:57)

Se popolnoma strinjam z mojimi predhodnicami.

Vem, da te to boli in muči in duši, vendar mora človek sam narediti nekaj za to, da mu je bolje v življenju.

Tudi jaz ti želim vso srečo in da bi končno lahko zadihala s polnimi pljuči in začela živeti tisto pravo, lepo življenje.

Konec koncev, če nimaš možnosti, da v svojem kraju dobiš kakšno kolegico, le pridi k nam, na RR, ti bo takoj lažje.




Stran: [1]