mamsi
|
Povejte mi nekaj, ker imam jaz doma že občutek, da sem res čudna. Namreč, jaz pogrešam moža. Pa ne, da se je odselil ali kaj podobnega, samo skoraj nič ga ni.
Imava dveletno hčerko in še dobra dva meseca imam do drugega poroda . Moj mož pa dela cele dneve, trenutno že 6. teden dela na morju, vmes sem šla jaz za en vikend dol, pa on je za par dni prišel domov, ampak delat. Pa ni to samo teh 6 tednov, "lajfstajl" ima tak.
Tudi sicer je tak po naravi, ko se dogovori za neko delo (je mizar) dela skos, dokler ne konča, in temu ni ne konca ne kraja. Dela od jutra do večera, 21-22h. Še v nedeljo menca, češ, toliko imam za naredit. Kot da mu je škoda časa za družino. In gre malo delat in pravi, saj sam eno malenkost. Pa ga ni 4 ure, dan pa gre dan mimo!
Pravim mu, da na začetku ni bil tak in da ni fer do mene, da se šele po poroki in porodu pokaže drugačen. Včas si je vzel čas, sam je predlagal, da bi kaj skupaj počela in kam šla. Namreč meni veliko pomeni, če preživimo nekaj časa skupaj. Pa ni treba, da je to vsak dan nekaj ur, ampak parkrat na teden pa že. Pa niti ne pričakujem njegove pomoči med nosečnostjo, (čeprov bi mi preklet prov pršla  ). Samo, da bi bili vsake toliko malo skupaj brez okolice in dela. Tooook mi to manjka.
Vse sva se že pogovarjala, pa pravi, "pa saj sem tu, če me pokličeš, zmerej pridem pomagat, če lahko". Hja, "če lahko", ampak ker je zmer tak problem, da mu že nočem za vsake pol ure sitnarit. Pa niti nočem pomoči ampak njega, da se pogovarjamo, da kaj skupaj doživimo, da kam gremo. Mal družinskega življenja.
Mater, saj se počutm kot po vojni, ko so bli res ljudje v krizi, so garal k črne žvine od jutra do večera, da so sploh za živet imel. Mi se pa preseravamo po domač povedano, nimamo pa časa drug za drugega.
Povejte mi, kako je pri vas, ali res preveč pričakujem, in če ne, kako naj ga prepričam, da je tudi družinski čas pomemben in ne zapravljen?
Hvala za pozornost in lep pozdravček! 
|
Natisni
Noro, vam povem. In to je že tretji teden! in še kar lep čas bo tako. Je zjutraj tako zmatran, da vam ne morem povedat, pa še oba težko zjutraj vstajava 
Jest ga tudi pogrešem, pa še poklicati ga ne morem!
v avtu pogovarjala o tem, koliko nama pomeni, da smo res veliko skupaj doma. Imava namreč kar nekaj sorodnikov, ki so "privatniki" in po cele dneve v službi. 
čisto samozadostni in tako ali tako preživljava dneve sami. 
. Otroka ga bosta pa slej ko prej pošteno rabila in pogrešala. Upam, da bo takrat kaj spremenil razmišljanje in način. Bo moral 
!!!! 
