|
RE: IVF, ICSI - JULIJČICE IN AVGUSTOVČICE 2.8.2006 13:13:25
|
|
|
|
Anonimen
|
Psiha dela svoje. Njabrž pri vsakemu drgač. Vsakokrat ko mi ne uspe, je tu naval joka . Najbrž sem že malo morje spustila solz. Po zadnji punkciji sem rekla, nikoli več, raje nimam otrok, amapk sem spet zbrala pogum in zdaj sem spet na iglah. Kljub velikem strahu pred iglami, se zdaj veselo sama špikam in mi ni prav nič hudo. Sem pa na smrt prestrašena punkcije (ki je ene srečnice strašno dobro prenašajo), jaz na žalost ne. Mam pa vseeno upanje, da me bo pa tokrat manj bolelo. Na koncu si vajen že vsega hudega. Se tolažim, da je to vse skupaj ena predpriprava na porod, vsaj zame, saj imam po punciji take bolečine, kot bi rodila. Kar se tiče pa kokic, ki nenehno drezajo vate z vprašanji o , pa jih je pri meni tudi veliko. Izgovor je tipičen, sem še mlada, edino pri nama je problem, da mož ne more tega reč (ni star ko mati zemlja, ampak tudi ni rosno mlad, u ta pravih letih je). Nekaterim pa sem vseen zaupala, ampak od teh jih polavica razume tvoje težave, druga polovica, pa ne. Mislijo da je postopek mačji kašelj in nekak čudež, ki ga vsak ki je v njem, opravi z levo roko. Zaradi takih sem izgubila celo kako prjateljico. Sem vsaj videla, kdo je prjatu in kdo ne. Tako, da te včasih psiha potolče tudi na tem področju, ne sam pri postopku. Moram pa reč, da niti ne čutim tolk sramu. Dan danes ni niti tak tabu, da ne moreš imet otrk. Mogoče ker poznam pare, ki ne morejo imet otrok in ker mi mož stalno govori, da bova pa brez otrok uživala. Poleg tega raje vidi, da sem vesela in nasmejana, kot pa da trpim bolečine in sem v solzah. V težkih trenutkih so solze zmeri dobrodošle in takrat mi možgani delajo 100 na uro. Drugo ne delam, kot razmišljam o tisoč in enem načinu izboljšanja neplodnosti. Internet, forum, knjige.... vse samo za to. Še isti dan se poberem z vsaj eno novostjo, ki jo bom še sprobala. Nikoli ne veš, mogoče, bo pa tokrat to pomagalo in spet sem na začetku novega postopka.
|
|
|