|
nina166 -> RE: Ajše ni več (27.8.2006 20:45:04)
|
Vem, da sem malce pozna, a vseeno. Moje iskreno sožalje ob izgubi tvoje hčerkice Ajše.
Na forumu sem nova zato sem začela vašo zgodbo brat šele pred kratkim. Zdi se mi, kot bi še enkrat podoživljala našo moro. Tudi mi imamo v nebesih malega angelčka, ki je malce starejši od tvoje Ajše, punčko, ki bi pred kratkim praznovala tretji rojstni dan. Tudi ona je imela težave s srčkom, z dihanjem, dobila je pljučnico in v parih urah umrla. Odpovedal ji je srček. To je bil najhujši dan v mojem življenju in še zdaj, leto in pol po njeni smrti, se včasih sprašujem, zakaj se je to moralo zgoditi.
Nataša, razumem tvojo bolečino, saj sem sama doživljala isto. Mogoče je bilo pri meni malce drugače, saj ni šlo za mojega otroka, ampak za mojo sestrico. Dvajset let sem si jo želela, prav tako moji starši in ko je mama po dvajsetletnem trudu po čudežu zanosila, smo bili najsrečnejši na svetu. Bila je veliko mlajša od mene, zato mi je bila skoraj kot hči, imela sem jo rada ravno tako, kot imam svojega sina.
Očitki so čisto nekaj normalnega ob takšni tragediji. Jaz se še sedaj večkrat sprašujem, kaj bi bilo, če bi v določenih situacijah ravnali drugače, še dolgo po njeni smrti sem si očitala, da sem mogoče zanjo naredila premalo, pa čeprav se zavedam, da več skoraj ne bi mogli naredit. Moja starša sta jo oboževala, prav tako jaz, in sta zanjo res naredila veliko. Ko bo bolečina malce manjša boš videla, da tudi ti nisi mogla storiti več kot si. Včasih je pač smrt močnejša od živvljenja in tu ne moreš nič. Nisi čarovnik, ampak samo mama, ki svojega otroka neizmerno ljubi in bi zanj storila vse, vendar včasih je tudi to premalo. Zato si ne očitaj, saj sem prepričana, da si bila svoji hčerki najboljša mama in da ti je Ajša zelo hvaležna.
Čez čas bo bolečina manjša, saj se boš naučila živeti s tem kar se ti je zgodilo. Bodi ponosna na to, da si bila njena mamica in da si jo poznala, pa čeprav samo kratek čas. Verjamem, da ti je v tem kratkem življenju dala zelo veliko lepega, kar ti bo ostalo vse življenje. Spomin nanjo ne more umreti.
Mogoče boš nekoč spoznala, da je bilo mogoče zanjo boljše tako. Ne vem kakšno bolezen je imela, razen težav s srčekom in dihanjem. Moja sestrica je imela tudi poškodbe na možganih in vem, da je bila smrt zanjo najboljši izhod. Ne morem biti tako sebična, da bi si želela da živi, samo zato, ker jo imamo mi radi in ker jo pogrešamo. Nikoli ne bi imela normalnega življenja, bila bi hud invalid in tega ji res nisem privoščila. V nebesih pa ji je lepo, saj gor ni bolečine in bolezni.
Malce preveč sem se razpisala, ampak povedati ti želim, da nisi sama. Mislimo nate in ti želimo, da bi čimprej spet zaživela normalno življenje ob svoji družinici, Ajša pa naj ostane v tvojem srcu kot nekaj najlepšega (poleg tvoje druge hčerkice), kar se ti je v življenju zgodilo.
Drži se
Pozdrav
|
|
|
|