|
Sita -> RE: vera (14.6.2006 20:59:00)
|
Radha - to je tudi indijsko ime Krišnove žene (ime Materije, ki časti svojega Krišno - Gospoda, Božanskega). Poznaš dobro to zgodbo? Krišna, veseli pastirček s flavto, en od obrazov Višnuja, Boga Ljubezni - ki vesolje skupaj drži.
No jaz se pa tu na forumu predstavljam kot Sita, Ramova žena, ki predstavlja čistost, Ram je pa Božanski bojevnik, ki premaga Ravano - zlo .... Poznaš Ramajano? Prevedena je v slovenščino, prevedel jo je gospod Jean Francois Arnšek.
Nisem Indijka, pa tudi moj mož ni Indijec in nikakor nisem ateist niti ne pripadam nobeni religiji, nobeni sekti, ničemur. Sem preprost iskalec duhovne Resnice, to pomeni, da poskušam živeti v skladu s samo seboj, s svojo naravo, skratka iščem sama sebe. Moj Ideal je doseči Resnico, Absolutno Resnico oziroma Božansko, hoditi po poti k Razsvetljenju in Nadumu. Opravljam Šri Aurobindovo in Materino jogo, ki je joga predanost in hkrati joga uma, da bi dosegla Nadum (pot srca in uma, pa tudi joga telesa). To bi bilo zdaj težko opisati na kratko in niti ne vem, če bi me kdo razumel. Njune knjige so izšle tudi v slovenščini. Najpomembnejša v slovenščini je šri Aurobindova Integralna joga in Človeški ciklus, ki ju je prevedel Janez Svetina ter Materin dnevnik, ki ga je prevedel Jean Francois Arnšek. V epu Savitri, ki ga po malem sama prevajam, pa je v pesniški obliki in povsem razumljivo našemu umu, brez kakšnih posebnih simbolov predstavljen celotni potek nastanka kozmosa, ves razvoj, vse dokler ne pride do razsvetljenja celotne Materije in pojava nadumskega človeka, za katerega ne bodo več veljala pravila narave (rojstvo, smrt in vse to, kar poteka sedaj), pač pa pravila povsem drugačnega duhovnega življenja.
Tako da ateist nisem, dejansko sem zelo veren človek. Skratka vera je moj način življenja. To pa ni več vera kot taka, prišla sem namreč s svojimi lastnimi izkušnjami in preučevanjem do spoznanja, da je svet preprost in lep, poln darov, pri čemer tudi "slabe" stvari (ki jih vidi slabe le naš um) v resnici še zdaleč niso slabe (vse, prav vse dejansko dela za nas!). Vsakemu posamezniku se zgodi NATANKO TISTO, kar se MORA. Vsak ima v skladu s samim seboj svojo lastno usodo in svojo lastno duhovno pot. Kot si dve osebi nista enaki, si tudi dve usodi nista enaki - niti poti, po katerih vsak hodi proti svojemu cilju.
Zame nihče na svetu ni manjvreden ali večvreden, ne glede na to, ali pripada kateri religiji (in četudi ji pripada določeno število ljudi, se nanjo le opirajo, ker to potrebujejo v danem trenutku, še zmeraj pa vsak hodi po svoji latni poti), ali je ateist ali jogi .... Zato se tu nima smisla prepirat. Dejansko bi si morali vsi pomagati med seboj in se spoštovati, pa se vendarle brigati zase (nikomur govoriti, da je edino naša Resnica prava), kajti, Absolutne Resnice v tem materialnem svetu ni. Vsak ima svojo Resnico, ki je edino zanj prava v danem trenutku, ko pa je ne potrebuje več, ker se vsak in vse v tem svetu razvija, jo pa odvrže in prevzame novo. Kot kača, ko zraste, sleče staro kožo.
Zato so vsi spori okrog tega nesmiselni.
Zmeraj pa je dobro, da smo odprti tudi za drugačne Resnice od svoje, torej da ne zavračamo vsega, kar ne moremo sprejeti. Vsaj jaz se zmeraj poskušam učiti od vsakogar, pa ni važno, koliko je ta "razvit". Starši se veliko naučimo, če se le hočemo, od svojih otrok. Tako se lahko učimo tudi marsikaj koristnega od ljudi, za katere mislimo, da smo jih že zdavnaj "prerastli".
Kajti naše življenje se razvijo enako kot življenje celotnega kozmosa: spiralno, kot bi pogledali polžjo hišico. Venomer se vzpenjamo navzgor, se bližamo Idealu, Najvišjemu Stvarniku (pa če se tega zavedamo ali ne), vendar včasih navidezno zastanemo, ker "rešujemo" druge reči, ki so nas ustavile, da nekako ne moremo hitro napredovati, spet drugič pa z veliko hitrostjo napredujemo. Pri našem napredku pa nam lahko pomaga prav vsako živo bitje, če smo le dovolj odprti in zmeraj znova vsakomur pripravljeni prisluhniti in seveda PONIŽNI.
Ravno PONIŽNOSTI pa manjka med ljudmi. Te sem največ srečala v Indiji, ker je tam že celotna vzgoja vsakega otroka naravnana na to lepo lastnost.
Zakaj imam napisano Slovenija in Indija, če nihče od nas ni Indijec?
Indija je meni zelo blizu. Prvič sva bila z možem tam pred 16-imi leti in nama je povsem spremenila življenje. Že prej me je neznansko zanimalo, kdo sem, kako je nastal ta svet in ali Bog res obstaja. Indija pa naju je notranje povsem spremenila. Tam sva se srečala z nekom, ki nama je izredno blizu, imela sem občutek, da se že od nekdaj poznamo. S tem gospodom in njegovo ženo smo se ves čas dopisovali in smo še zmeraj v stiku. Naučili so me mnogih stvari, med drugim tudi ponižnosti in globoke vere. No, to je bilo že v meni, le da sem prej mislila, da sem čudna - vsaj v tem našem slovenskem okolju. Lani smo jih ponovno obiskali, vključno z najinimi otroci (vabljeni smo bili na poroko njihovega edinega sina).
Ko pridem v Indijo, se počutim doma, tako kot nikjer drugje. Zato, ker sta obe deželi v mojem srcu, tako Slovenija kot Indija imam napis, da sta to moji deželi. Pa seveda, če bo Božja Volja, se bom še mnogokrat vračala v mojo ljubljeno Indijo Koromandijo.
Tako ... na kratko...
Izredno sem vesela, da ste tukaj na RR sami čudoviti ljudje, zmeraj pripravljeni pomagat drugim.
|
|
|
|