|
Anonimen -> RE: Spoznavanje preko Interneta (24.5.2006 21:46:08)
|
No, pa še moja 'malo drugačna' zgodba.
Par let nazaj je bil moj tedaj še fant, sedaj mož, na službenem potovanju in sem iz čistega dolgčasa šla na chat (prvič v življenju). Našla tipa in se šla z njim 'cyber sex'. Bilo je noro - najbrž zato, ker je bilo prvič-in zadnjič. Skratka, tako me je zadelo, da sva si izmenjala e-maila in potem se je začelo. Chatala nisva več, ker ni bilo priložnosti, sva si pa pisala hudo vroče maile, v začetku bolj spoznavne, potem čedalje bolj osebne, vroče...hudo. Bila se totalno zmešana, ko zadeta, sploh nisem mogla več razmišljat o ničemer drugem kot o njemu in o tem, kar mi je pisal, kaj bi mi delal, pa kaj jaz njemu...no, ta agonija je trajala kake 3 mesece, dobesedno agonija, ker na koncu dobesedno nisem mogla več jesti, spati...simptomi popolne zaljubljenosti torej. Saj ne, da je bilo med nama s partnerjem kajnarobe, preprosto zadelo me je ko strela iz jasnega in ni spustilo...
Ko nisem več mogla zdržat, sem predlagala srečanje...in sva se dobila na kavici...ni bil čisto moj tip, no, ampak recimo da so iskre vseeno letele (verjetno še na račun domišljije zarad mailov). Da skrajšam, v gozdu sva se v njegovem avtu noro poseksala (s kondomom, jasno) in to je to. Ko sem se peljala s kraja zločina proti domu, sem imela občutek, ko da mi je padel z ramen 100kil težak kamen. Kar naenkrat sem bila ozdravljena, spet normalno funkcionirala...parkrat sva si še napisala kak mail ampak zame enostavno ni imelo več istega čara...
Ni mi žal, ker sem s tem v bistvu rešila sebe in svojo zvezo, pa če se to še tako čudno sliši. Večina tule vas tega verjetno ne more razumet, nekateri pač..no, tako je bilo.
In na kraj pameti mi ne pride, da bi šla še kdaj na chat.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]
|
|
|
|