|
sovica3 -> Rodila sem mrtvega fantka... (21.5.2006 23:39:33)
|
Dober večer vsem skupaj...
Pisal se je 3. maj, prvi delovni dan po praznikih. Do 19. junija naj bi bila doma na dopustu za nego prvorojenke Zoje, kot najbrž veste, sem bila pa ponovno noseča. Resda druga nosečnost ni bila ravno načrtovana, pa vseeno smo se jo vsi skupaj veselili. 17.7. naj bi rodila drugega otročka. Nosečnost je potekala brez vsakega zapleta, nikoli mi ni bilo niti malo slabo, v šestih mesecih in pol sem se zredila za slaba dva kilogramčka, redno hodila na pregled h ginekologu, NS je bila ok, morfologija ploda vse ok, počutje super, polna energije, voda in kri super, v glavnem, nosečnost kot v učbenikih...
Potem pa je prišel dan, ki ga ne bom nikdar pozabila... Zbudila sem se dobre volje (pravzaprav me zbudi hčerkica), tisti dan nisem Zoje nič pretirano dvigovala, nič da bi kaj lahko botrovalo temu, kar se je kasneje zgodilo... Trebuh me je začel počasi pomalo tiščati, nisem nobene panike delala, dostikrat prej me je po malem tiščal, pa sem ga malo pobožala, pa se je prestavil ali pa je enostavno minilo... Tisti dan pa ni... Vedno bolj me je tiščalo, začela sem hoditi na wc, mrzel pot je oblil telo, trebuh je vedno bolj trd postajal, šla sem ležat. Zoja je bila v stajici, izjemno pridna, sedela je in se igrala, pokakana je bila, počasi se je bližala ura za hranjenje, jaz sem pa kar ležala pa hodila kakat... Malo sem budila trebuh, češ kaj je s tabo, moj [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image], a boš kaj pobrcal, se premaknil, mamico boli... Odziva ni bilo... Mogoče spi? Tako ležim, na levem boku, začutim mokroto med nogami... Pa mi ja ni voda odtekla?!! Potipam, pogledam, kri!!!!!!! Veliko krvi... Vstanem s postelje, pokličem svojega bodočega moža, da krvavim, da me boli, da ni nikogar drugega doma (spodaj živijo moji starši; mami je bila v bolnici, je imela eno težko operacijo trebuha, zdaj lepo okreva, ati je pa imel ene opravke prej, potem je pa šel k njej v bolnico, brat je bil v službi...), pa če je morda kje blizu, da niti Zoje ne morem previti in nahraniti kaj šele dvigniti... Na srečo je bil že na Trojanah (voznik tovornjaka je, mi živimo pod Šmarno goro v bližini Ljubljane), tako da, je bil že v pol ure doma. Jaz sem tačas klicala svojega ginekologa, ki je tudi porodničar (Jurca iz Trbovlj, ki ima ordinacijo tudi v Medvodah, krasen zdravnik, nimam slabe besede zanj), da krvavim, da ne vem kaj storiti... Je rekel naj čimprej pridem, da naj nič ne dvigam, da naj me nekdo pripelje... Ko je mož nahranil in previl Zojo, sva počasi odšla... Kri se ni ustavila, bolelo je vedno bolj, začela sem dobivati popadke. Pridem v čakalnico, onadva sta me počakala na sončku zunaj, me je sestra takoj sprejela in takoj sem šla k Jurci. Videl je, da močno krvavim, da sem odprta že 3-4 cm, da so se počasi začeli popadki, rekel je, da bo treba v Lj. v porodnišnico roditi, ker v Trbovljah ni inkubatorčkov, da se je začel porod... Ojej, sem si mislila... Ampak čutila sem, da je bil trebuh popolnoma drugačen kot ponavadi... Trda, brezoblična gmota, ki se ne premika s tabo... Rekla sem mu, da ploda ne čutim, da je vse zelo trdo in moteče, šla sva na ultrazvok, takrat sem pa slišala grozne besede, za katere sem mislila, da jih nikoli ne bom... Srček je prenehal biti, vaš otrok je umrl. Pred kratkim, ne ve vzroka... Kar z ljubega miru... Napisal mi je napotnico za Trbovlje, da moram hitro tja, da se je porod začel... Groza! Pa smo se odpravili... Kakšen bo izid sva z možem vedela, jaz sem med vožnjo do tja začela dobivati že kar močne popadke... Pa smo končno prispeli (1 ura vožnje). Zoja je v avtu spala, je nisva hotela buditi, on jo tudi ni mogel pustiti same, morala sta tudi domov, spet je bila na vrsti za jesti... Pa sem šla sama notri. Močno se mi je vrtelo, nisem tisti dan nič jedla, nič pila, ura je bila malo pred 17h. Na hodniku me je prestregla babica, popeljala k dežurnemu ginekologu, ta je tudi ugotovil smrt ploda in rekel, da kar v porodno sobo. Hudo je bilo. Porod sam po sebi je bil hiter, 1 uro sem bila v porodni, rodila sem ob 17.45. Hudo je to, vse poteka v tišini, veš kaj te čaka, nočeš zaman trpeti bolečin, ko tvojega deteca ne položijo na tvoj trebuh... Nisem ga hotela videti... Potem pa le; kakšen je, a je fantek, a je cel, so rekli da je na zunaj vse v redu z njim... Pa sem se malo dvignila in ga zagledala. Bil je zelo lep, kot angelček ki spi, imel je 1250 g, 44 cm in 28 cm premera glavice. Zmožen bi bil preživeti v inkubatorju... Ko sem porodila posteljico, so videli, da ni vse ok... Polno krvnih strdkov... Posteljica se je brez razloga izluščila od maternice, kar pomeni nenadno smrt ploda, moj sinek je takoj umrčkal... Ponavadi se to dogaja nosečnicam z visokim pritiskom ali s prehudim otekanjem, z mano pa vse ok! Zakaj? Kako? Zakaj jaz? Kako naprej? Na srečo lahko ponovno zanosim čez kako leto, strah bo ostal... Z mano je telesno vse ok, hvala bogu tudi da imamo že prvorojenko, ker drugače ne vem kako bi se vse skupaj to končalo... Ime mu je bilo Enej, čeprav imena ni bilo nikjer zapisanega, pokopan (njegov pepel je bil raztresen) je v Parku zvončkov na Žalah... Ne znam si niti predstavljati kako to izgleda, bomo pa v kratkem odšli tja našemu nerojenemu fantičku prižgat belo svečko...
|
|
|
|