|
Solzice -> RE: Rodila sem mrtvega fantka... (22.5.2006 14:14:26)
|
V srcu čutim s tabo.Čeprav je žalovanje in izguba otroka za vsakega drugačna, si upam trditi, da smo si v nekaterih pogledih žalujoči starši pa podobni.Draga Karynka, vem kako boli, vem kako bolijo vprašanja: Zakaj ?? Zakaj moje dete in zakaj ne jaz itd.... Na večino vprašanj ne dobimo odgovorov ampak veš, čez čas tudi ta vprašanja izvenijo kakor se tudi navadimo an bolečino in jo nosimo v srcu.In ni nam več tako tuja in boleča... vendar čas. potreben je čas in potrebno je žalovanje. Počasi se boš navadila na bolečino, na misel na Eneja, ob tebi - z vami bo vedno le na drugačen tako poseben način. Na začetku boli - močno boli. Vendar veš, žalovanje je potrebno in vedno nas popelje do svetlobe. In tako lepo in dobro je, če so ob nas ljudje, ki nam stojijo ob strani. A včasih so nam odveč, drugič spet jih želimo imeti ob sebi... vse to je normalno. Mogoče boš želela velikokrat oditi in prižgati svečko Eneju, mogoče ne - tudi to je normalno... marsikaj boš spoznala in ne bo vedno tako bolelo. Tudi tebi bo nekega dne uspelo. Tudi ti se boš spet enkrat zbudila z nasmeškom na ustnicah, s srečo v srčku.Spomnila se boš na Eneja in toplo ti bo ob spominu. In to bo darilo tvojega Eneja za prav posebno mamico. Še nekaj ti polagam na dušo: prisluhni sebi in delaj kar čutiš, da moraš početi. In počasi - korak za korakom, vsak dan posebej... Pogumno in topel objem na tvoj srček, P.s. Mogoče bi ti pri žalovanju in soočanju z izgubo pomagala knjiga Prazna zibka,strto srce...
|
|
|
|