ali me imaš rad moj zlati otrok?? (Polna verzija)

Forum >> [Dojenček] >> Starši čvekamo



Sporočilo

Anonimen -> ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 11:19:11)

Prav zaprav niti sama ne vem zakaj tole pišem na forum le nekomu bi rada povedala (pa čeprav računalniku in vam RR-ovke) da mi včasih pojenjuje volja in se vprašam ali sem kos svojemu otroku in vsem tistim ki sem sijih še malo nazaj preden sem zanosila in rodila želela in jih načrtovala.   Predno sem imela svojega otroka sem bila tako zelo rada v družbi otrok in ker jih je bilo okrog mene veliko sem komaj čakala da rodim svojega z nestrpnim pričakovanjem  in toliko volje sem donosila svojega in tisti prvi pogled in njegove rokice in nogice...vse na njem je bilo tako lepo drobčkano in ljubko. Prvi tedni so bili težki ker je samo jokal in jokal niti jaz NJEGOVA MAMICA ga nisem mogla potolažiti. Nisem vedela kaj naj mu še dam kako naj ga obrnem da bo nehal da bo občutil varnost toplino mene in največkrat se je končalo tako da sva jokala oba. Sedaj po 9 mesecih je včasih še vedno isto. Ne rad se crklja, noče dude, noče mojega objema skos je v pogonu se obrača, pleza in takoooo velikooo joka. Na koncu dneva ko zaspi ga gledam in po licu mi tečejo solze ker se počutim tako tujo kot da mu nisem dovolj, kot da me nima rad. Tako rada bi ga včasih objela in da bi mi objem vrnil, da bi me pogledal v očke in se mi nasmehnil. Da bi čutila da je srečen, vesel ker je z mano. Trudim se kolikor se le morem ......a on? Kot da ni zadovoljen. Nikamor nemorem z njim ker se že naprej bojim da bo spet padel v tisti jok in ga nebom mogla pomiriti, niti minute ni pri miru, kaj vse bi mu rada pokazala se z njim igrala a nobena stvar ni dobra. Druga stvar je ta da živimo skupaj v hiši z mojo mamo in očetom ki nimata nikoli časa za naju le tistih 5 minut da prideta pogledat če sem še živa obenem pa zahtevata od mene da sem čistilka, kuharica...za celo hišo. Mož dela in je večinoma v službi in vem da njega ne morem priganjati ker služba je služba, ko je doma mi je edini v oporo in pomoč in se res veliko ukvarja z njim. A ko dela sem za vse sama in včasih mam občutek da se mi bo zmešalo, da ne vidim več naprej, da mi pojenjuje želja po še kakem otroku ker enostavno nisem sposobna biti MATI, očitam si vse mogoče stvari in se smilim sama sebi..........ja sovražim se, res se!!!   Ah bom nehala, le nekomu sem mogla izlit kar me tišči in boli ker možu enostavno ne morem več ker je tudi on preveč obremenjen drugega pa nimam. Hvala ker ste me poslušale!!! In oprostite za anonimnost me vse preveč poznate in se res ne želim izpostavljati!!!



Anonimen -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 11:30:27)

Mah bom tudi jaz raje anonimna. Tukaj se ti javlja še ena NEPOPOLNA MAMICA. Tudi pri meni je podobno in ne bi mogla z bolj natančnim opisom zadeti tudi moje situacije. Rada imam otroke, a imam občutek, da svojega ne znam osrečiti, ali pa mi tega ne pokaže. Kar na jok mi gre, ko vidim otroke, ki objemajo mamice, ki se stiskajo k njim in so jim mamice nepogrešljive. Pri tem seveda mislim na zdravo navezanost v mejah normale. Mislim, da potrebuješ klepet s prijateljicami. Jaz se večkrat kateri malo potožim pa je veliko lažje. Pomislim na to, da je velika SREČA ta otroček, da bo že prišel čas, ko mu bom nepogrešljiva.  



Anonimen -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 11:34:07)

Sicer moj otrok ni jokal toliko. Je pa res, da me je prvič objel pri enem letu. Da bi mi dal puso je pa še trajalo kar neeekkkaaaaj časa. So pač otroci, ki se ne pustijo cartati. Tudi zdaj pri dveh letih se carta samo če je vmes bolezen.



Anonimen -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 11:47:14)

Mamice, vse še pride. Nabavite si kakšno knjigo o razvoju otroka, pa boste videle, da je v zgodnjem obdobju otrok še egositično bitje, sploh na začetku misli, da sta z mamico eno, pozeje, ko pa že začne dojemati, da sta dva različna osebka, pa pozna smo zahteve po zadovoljevanju lastnih potreb. Šele kasneje se razvije v individualno osebnost, ki spozna, da ima tudi mamica potrebe, ne samo on. To je čisto naraven razvoj v delovanju otrokovih možganov. Res pa obstajajo bolj in manj zahtevni otroci. Mogoče se lahko tolažimo s tem, da če so bolj zahtevni, bolj firbčni in hočejo,d a se jih veliko več dogaja od nekaterih drugih, da so pa mogoče bolj inteligentni. Kaj pa vem.
Pri meni je bilo to s crkljanjem podobno, z zahtevnostjo otroka tudi precej, le z jokom niti ne. Pa je prišel tudi "moj" čas, ko se zdaj 4-letno dete rado stisne k meni, jaz pravim, da se "nafila" z ljubeznijo. Priznam, tudi jaz se takrat "filam"[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image], ko ses stiskava in mi dovoli, da ga lubčkam in božam.
Boste videle, tudi za vas bo prišel tak čas, samo odrasti morajo malo, teli vaši mali nadebudneži.



total -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 11:50:00)

A dej nehajte punce,normalno da ste dobre mamice in vaš otrok vas ma najraje,eni to pokažejo drugi pač ne,to pa še ne pomeni da ste zanič,pa kaj če joka,tudi moj se včasih trma,pa joče,čez pol ure me ljubčka.....,pomirte se,življenje je prekratko da tako razmišlate[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image].
Pa srečno.



nejcko -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 12:26:00)

Točno tako, kot je napisala Splišni. To je del otrokovega razvoja, je pa veliko odvisno tudi od samega karakterja otroka.
Tudi moj sin se tja do 2. leta skoraj nikoli ni stisnil k meni - če že, je bilo za par sekund, nato pa akcija. Je  bolj živahen otrok in v tistem obdobju crkljanja očitno ni potreboval. Tudi jaz sem si tako neskončno želela, da bi se kdaj zjutraj v postelji crkljala in crkljala, pa tega ni bilo.  Danes je sin star 4,5 let in je pravi scrkljanec. Ogromno se prelupčkava, božava in crkljava.

Imam pa še hčerko, staro še ne 2 leti - ta pa je pravi scrkljanček že od rojstva, ampak vprašanje, kaj bo čez par let.

In ne pozabite, punce ... MAMA JE ENA SAMA in njeno dete jo ljubi, četudi tega ne pokaže točno tako in takrat, ko bi si to same želele.



bskrle -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 12:32:38)

 
Mene je najbolj zabolelo to, da si očitaš, da moraš vse popedenati. Ni res. TI imaš skrb za svoj zakon in družino, kar se tiče staršev, pa se boš morala postavitit zase.

KAr se tiče otroka je pa tako, da eni res veliko jokajo. To da ne mara stiskanja in da je nemiren -pa nimam izkušenj, lahko je znak tudi za kakšno motnjo lahko pa otrok tak je.
Verjetno je le prehodno obdobje.
Ker ti je hudo zaradi otroka in če sem prav razumela, se bojiš z njim iti pogosto ven, ker tako joka,  pokliči otroš. psihologinjo v ZD, boš vsaj  nekoga vprašala, ki se na to razume in boš lažje razumela otroka in sebe. 
Aja in še to, otrok te ima rad, zagotovo!



srki -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 12:47:14)

Nisi slaba mama, otrok pa te ima rad. Kako pa naj ti pri teh letih oz.  mesecih pokaže, da te ima rad? Verjamem, da si na koncu z živci, da se imaš za slabo mamo,...ampak vedi, da to nisi. Otroček je pač tak po naravi, je zahteven, joka...nič ne boš storila s tem, da se boš obremenjevala s takimi stvarmi. Ko bo otroček večji, ko bo hodil, bo drugače, bo raziskoval stvari. Glede tvojih staršev pa: Postavi se zase, za svojo družino, ki te najbolj potrebuje.



2mak -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 13:02:04)

Tudi mene je to tvoje razmišljanje pripravilo, da ti napišem par besed. Najprej to: TI SI DOBRA MAMA IN OTROK TE IMA ZAGOTOVO RAD! Ti pa predlagam, da resnično nekaj narediš za svoje dobro počutje, ker otrok čuti tvojo negotovost, strah... in je morda zato še bolj vznemirjen. Poišči si nekaj kar te veseli, da si boš s tem "nafilala baterije" in boš potem sposobna živeti z otrokom takim kot je - malo bolj jokav mogoče in malo manj scrkljan.

Iz srca ti želim, da se čim prej spet počutiš kot najboljša mamica na svetu, saj čas otroštva res prehitro mine. Otroček te rabi veselo in zadovoljno. V vsakem primeru pa te ima brezpogojno rad.

Srečno! 2mak



mamči -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 13:07:32)

Ah, ravno danes si napisala vse tako, kot bi jaz. Ne bom anonimna in priznam, da sem ravno sedaj tudi sama v taki fazi, predvsem kar se tiče starejšega sina s katerim živima občasno eden mimo drugega - vsaj jaz tako čutim. Z menoj se tud dogajajo čudne zadeve in ravno danes sem se vprašala, če bi bila jaz moj otrok in bi bila zadovoljna [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image] ??
Malce res potrebujemo sprostitve in vsaj majčkeno umirjen ritem, ker ob vsem tem tempu si na koncu ožet, živčen, otroci pa ne kažejo ravno nekega navdušenja nad takim tempom.
V prvi vrsti se otresi del, ki ne zadevajo tvoje družine in se posveti svojemu otroku. Je pa normalna faza, da otrok enostavno nima časa za crkljanje, ker se vse preveč dogaja in mu razne nežnosti trenutno niso tako pomembne. Očitno je dovolj, da smo kot starši prisotni, se otroku posvetimo, on sam pa naj izbere, kdaj je pravi čas za crkljanje.



Mišek06 -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 13:08:31)

Nič si ne očitaj, da te otrok nima rad. Verjemi da te ma najraje. Moja je tako mislila na začetku pri najnem otroku. Da ima raje mene, kot njo. To pa zaradi tega, ker kadar je jokal sem ga umiril jaz in ne ona. Pri njej se ni mogel umiriti, pa čeprav je poskušala na nevem koliko načinov. Na koncu sva pa prišla do razlage. Saj nama se zdi, da sva prav pogruntala. Kadar se je jokal, je ona postala tudi nemirna in ni vedela kaj naj naredi. To je otrok čutil, zato se je pa še bolj začel jokati. Jaz sem vedno poskušal takrat ostati miren in zgleda da se je otrok zaradi tega tudi umiril. Ni čutil nobenega nemira.
Draga mamica, otroci imajo najraj vas. Samo umiri se. Ne zaničuj pa še sebe. To je napaka. Otrok to čuti, da se nimaš rada, oz. da nisi zadovoljna s seboj. Pojdita ven, otrok to rabi. Ne bo se jokal, samo prepusti ga naravi, da jo bo gledal. Pa srečno



bobek05 -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 13:09:48)

Draga anonimna/-e, rada bi ti povedala, da nisi sama s svojimi občutki. Naj ti povem, da sem jaz o svojem sončku sanjala 4 leta, pa nisem prej zanosila zaradi faxa. Precej hitro po poroki sem načrtno zanosila in 9 m kasneje rodila zdravega fanta s CR. Seveda, glede krčev tudi mi nismo bili izvzeti in čeprav Anej ni nek velik jokavček, sem dobesedno buljila v koledar in štela dneve, ko bodo krči minili, ker sva bila z možem oba nemočna.. Ničkolikokrat, so me zapustile vse moči, še vedno je bila precej prisotna bolečina po CR in v edino tolažbo mi je bila misel, da bo bolje, ko bo večji.
In res, pri 3 m so krči minili in sledilo je obdobje blaženosti (za cele 3 m). Prišli so zobki in zopet jokanje in zbujanje, potem pa je Anej postajal iz dneva v dan živahnejši. Lahko rečem, da je moj otrok izredno živ fant (čeprav ni hiperaktiven) in sedaj pri njegovih 10,5 m včasih zvečer dobesedno padem v posteljo. Po 4 DIRKA iz ene sobe v drugo, vse povsod se postavlja na noge, ves čas ga moram imeti na očeh, da se ne bo kam udaril, pa je kljub temu že 2x padel s postelje in 1x z vozička (na srečo z nizke višine, pa se pri nobenem padcu ni poškodoval)...
Težko ti rečem kaj v tolažbo, ker po eni strani poslušam, da bo RES BOLJE, ko bo večji (ko se bo nekoliko osamosvojil), po drugi strani mi pa nekatere mamice pravijo, da živahen otrok ostane živahen in da se je s tem treba sprijaznit.
Aneja cartamo že odkar se je rodil in se tu in tam (še posebej, ko je zaspan) pusti pocartat - za par minutk. Potem pa se obrne in adijo. Zdaj je že prišel v tisto obdobje, ko se sicer ne boji tujcev oz. ljudi, ki jih nikoli ni videl, vendar išče mene... (to se je začelo cca. 1 m nazaj). Ti povem, da zna biti hudo naporno, ko niti do wc-ja ne morem, ker se iz dnevne vleče po kolenih in tuli, ker ve, da nisem več v istem prostoru...[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image]

Ja, pridejo trenutki, ko se tudi jaz počutim nesposobno, utrujeno, izčrpano in zafrustrirano. Bi skoraj upala trditi, da se vsaka mamica vsaj 1x počuti čisto na dnu. Včasih podležem tem občutkom, ker me teža bremena pokoplje pod sabo in obrnem se proč od svojega sončka in tiho jočem. So že bili trenutki, ko sem ga dala v posteljco in odšla iz sobe in potem sva oba jokala vsak v svoji sobi. A vedno po kakšni minuti pridem k sebi, obrišem solze  in si rečem, da moj sonček ni nič kriv, ker še marsičesa ne razume in da je jok edini način s katerim zna komunicirat. Seveda potem takoj letim po svojega jokajočega sina, ga nežno privijem k sebi in ga celega spoljubčkam...

Hočem ti povedat, da te razumem, da vem vsaj približno kaj občutiš. Mogoče bi se probala vsaj kakšen vikend zmenit s starši, da popazijo na malega, ti bi pa si privoščila malo oddiha - šla v kino, na masažo, manikuro, klepet s prijateljicami... ali pa moža poprosi, da za popazi vsaj za kakšno urco ali dve..

Resno ti pravim, VZEMI SI ČAS zase, ker boš drugače pregorela!!!! Jaz ga vedno vsake toliko časa za vikend malo "posodim" mami, da greva z možem na kakšno večerjo ali v kino (za par ur) ali pa grem na srečanja s Štajerkami ali prijateljicami, pa z možem tak skombinirava, da ga lahko ima takrat on čez...



Anonimen -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 13:10:27)

Hvala punce za vspodbudo, res sem jo rabila.

Pridejo taki dnevi ko sem res na tleh in ker nimam nikogar da bi mu pojamrala, takrat sem res vesela za RR.
Kako je s starši pa vas deloma razumem ampak že po naravi sem tak človek da bi najrajši vsem vse ustregla in če vidim mamo kako pomiva po tleh in se komaj pripogiba nemorem da si ne vzamem tistih 10 min ko imam prostih in mali spi pa grem in jo zamenjam. Kar navajena sem tega in vem da me ljudje včasih zaradi tega izkoriščajo, pa si nemorem pomagat.

In nejcko....hvala ti za te besede

IZVIRNO SPOROČILO: nejcko

In ne pozabite, punce ... MAMA JE ENA SAMA in njeno dete jo ljubi, četudi tega ne pokaže točno tako in takrat, ko bi si to same želele.



Še kako prav imaš!! Mogoče res prehitevam in moram pustiti času - čas!!!



srki -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 13:10:49)

Anonimna, mogoče pa otrok išče na tak način tvojo pozornost? Mogoče se res preveč posvečaš gospodinjskim opravilom, tvojim staršem, da bi bili zadovoljnji. Kaj pa ti pa otroček?

Verjetno je vsaki izmed nas kdaj padlo na pamet, da nismo dobre mame, ampak ko bo to obdobje joka minilo, boš čisto drugače razmišljala. Pojdita na sprehod, sama, v naravo, poj mu pesmice, igraj se z njim,...




Anonimen -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 13:14:14)

Pa še to bi dodala jaz ga mami nemorem posodit ker se še sama komaj uštima in me skrbi da nebi ona pregorela. Polek tega pa sem še sama tistega butastega mnenja iz katerega ne morem da sem otroka naredila zase in da je moj ne od moje mame in da sem jaz tista ki mu mora sedaj stati ob strani vsako minuto ker me lahko prav takrat najbolj potrebuje!!!

Ah moja prepričanja...



bobek05 -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 13:18:42)

Mišek06, se strinjam [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image] Pri nas je bilo nekaj časa isto...



Meceno -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 13:23:36)

Služba je res služba, samo mož ima pravico izvedeti kaj te moti in kaj si mogoče tudi želiš....veš, ponavadi šefi sprašujejo malo kako kaj mlada družina in če bo tvoj mož vedno rekel nap. fino, brez problema itd. in ker je vse tako OK mu delodajelec naloži "mogoče"še več dela in si ti zato še manj z njim.
Potrebno se je razvajati,.....mi smo šli na morje,pa to ni ravno dopust,saj taki mali bavci rabijo non stop akcijo pa še deževalo je,.......smo šli domov predčasno, Taro dala v varstvo in šla na bazen, savno, večerjo in tako je ta en dan užitka povrjen z tistim pet dnevnim nikakršnim dopustom.

Ne vem kdaj pride tvoj mož domov ampak ti moreš oz obe anonimni stran od otroka, pa če je to samo za pol ure dnevno, početi tisto kar sta radi že prej ( moj fant mora iti ven vsaj 1- 2 krat na mesec, da se relaksira od službe in priznam da to zelo pozitivno vpliva na oba,...manj je tečen, z [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] se dejansko ukvarja, ne pa spi napol..... jaz se še lovim z časom, priznam da mi je [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] zmešala ritem od frizerja, telovadbe, kakršnega koli dela v hiši celo prehrano ( jaz sem njena svinja, in tako ne jem kosila ampak vse za [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image] ),....

Želim napisati da se ne smeta obremenjevati če kaj ni tako kakor bi moglo bit, in ja mame ste [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image],...a niste same svojim mamicam kdaj očitale da so preveč zaposlene, jim pokazale da jih kao nimate rade.
Naši otročički so začeli šele živeti in kaj bomo mogle še preživeti [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]
Pa še to,..kar se lepega vidi v parku, trgovini, sosedih in celo štalo pri tebi doma...ne pomeni da je pri njih dejansko tako .


Pa zakaj smo ženske večno nesrečne,...zato ker že kot otroci razmišljamo drugače kakor fantje. Vedno mora biti neki ideal,..princ na belem konju, suhe kakor barbike, biti lepe, poskrbeti da bo možu, otroku lepo in bodo juhuhu srečni in me nič utrujene
.....fantje pa avto, motor in kdo bo imel bolj napihjen trebuh od piva
 
 
Imejmo se rade .............



žiža -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 13:24:49)

Tudi meni je ta zgodba kar dobro poznana. K sreči se moja deklica ni veliko jokala, crkljala se pa tudi ni rada. Nikoli mi ni zaspala v naročju, nikoli je nisem smela božati, v najini postelji ni nikoli zaspala, skratka nič, samo akcija. No danes pri 19ih mesecih, ko čeblja kot navita in tako sladko pokliče MAMIIII, MAMIIIIIIIIIII, MAMIIIIIIIIIIIIIII... vem, da je v njej polno nežnosti in ljubezni, da me ima rada in da sem zanjo ena sama. Pa tudi če se stisne k meni samo takrat, ko se ji cesta pokonci postavi in pade na nos.
Kar pogumno, boš videla kako kmalu se bo tudi tvoj otroček stiskal k tebi in iskal nežost. [sm=rozica.gif]



Anonimen -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 13:43:31)

Nisem brala vseh odgovorov, se mi ni dal.

Ampak ne ga srat!!!! valda te ma otrok rad, sam je pač tak in konec. Niso vsi otroci crkljavči in tko pač je. Jaz imam podobnega hudiča doma. Do dobrega leta se sploh ni nikoli crklala. Ni šans, 2min v rokah in je imela dosti in do od rojstva naprej, pa kaj pol. Pol je pa šel očka za 14 dni nekam in v vrtcu pravjo, a je pri vas kaj narobe, samo crklat se hoče. No ja pa se je takrat 14 dni crklala pa konec. Zdaj mamo pa drugega otroka, ta je pravi crkljavček, skoz bi se crklal. Ja in tamala se je začela crklat, ona bi tudi. Tko da otrok te ma rad, sam saj ljubezni ne pokažeš samo tako da se crklaš.

Kar se tiče tega da nikamor ne moreš z njim, ker se bo jokal in ga ne boš mogla potolažiti. Veš tukaj delaš napako, pa kaj če se bo jokal, pa kaj če bodo vsi zijali vate, pa kaj pol. Vzami otroka in pejd ven, pejd okol, srečaj se s prijateljicami in lažje ti bo. Otrok se pa običajno drugje obnaša drugače kot doma in pri 9m je zadnji čas da ga voziš okoli, da se navadi na druge ljudi in na to kako se obnašamo drugje, da pač v gostilni ne sme tečnarit in mora bit priden, da pač so tudi drugi prostori.....

Kar se tiče mame.... ma jaz ne bi bila služkinja, zakaj pa???? Bo že kdo drug skuhal pa pomil. Jaz bi pač skrbela za svojo družino in konec, pa magar za skupne prostore. Sam kuhala pa ne bi. Zakaj pa???? Drgač pa jim kupi mikrovalovno pa hitra kosila od mekarorja ali spara pa je. Če si doma na porodniški še ne pomeni da si služkinja. Če pa ne gre drgač pa najami 2x na mesec nekoga da pomije in pospravi. Pa pač staršem reči, da nes skuhajte sami, midva greva za cel dan na izlet in je. Pa vmes na pico skoči.

Pa en večer se zmeni s prijateljicami in pojdi zvečer ven, sama brez otroka. To najbolj pomaga!!!



Jessy -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 13:44:32)

Jaz se bom dotaknila le tistega dela, ko si omenila moža, da je v službi in da ga nočeš "moriti" s tvojimi tegobami...
Ena RR-jevka (ne vem ali je bila Violinski ali pa Miševi) je enkrat lepo rekla, da je ona na porodniški le za čas službe in ko se njen čas službe konča, sta oba za to, da skrbita za otroke! Hočem ti reči, da zaupaj svojemu možu, kako ti je in ga prosi, da te razbremeni vsaj za nekaj trenutkov, da se nadihaš svežega zraku! Drugače pa brez skrbi, saj te ima sinček zelo rad, le pokazati še ne zna!



Jančika_ -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 13:59:49)

Draga anonimna, punce pred mano so lepo napisale, da vse še pride. Mene je moj fantek prvič objel pri 19 mesecih, torej dva meseca nazaj. Je pač tak, kot sem bila jaz - nisem se pustila cartati, za živo glavo ne. Vem pa, da me ima kljub temu rad.

Sama sem se počutila nesposobno mamo, ko smo prišli do napadov trme in metanja po tleh - pa sem se spopadla s tem in mislim, da je tahujše mimo (čaka me pa še vse sorte, tega se tudi zavedam).

Glede svojih strašev pa se kar pogumno postavi zase. Zdaj imaš svojo družino, ki ti mora biti na prvem mestu in če so tvoji starši vsaj malo pri zdravi pameti, morajo to upoštevati. Predlagam, da jim prijazno poveš, kaj si pripravljena narediti in česa ne - in se tega tudi drži. Pa če se strinjajo ali ne. Seveda pa ne vem, kakšen imate dogovor glede tega, da stanujete pri njih.



Gina -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 14:17:38)

Veš, eni otroci res niso crkljivčki...ampak....z leti se naučijo pustit crkljat. Res. MOj ta velik je bil tudi tak. Nič crkljanja. Enostavno ni rabil tega in še danes ne rabi. Vendar....edina oseba na tem svetu, h kateri se sploh stisne kdaj, sem jaz (pa očka seveda). Se pa da te reči nadoknadit na drug način. Kadar je otrok siten in joka, ga dvigni v naročje in z njim v rokah okrog hodi - a ni to tudi crkljanje. Če se bo dovolj nosil v prvem letu, te bo po tem času pustil na miru, ne bo več jokal, ker bo čutil varnost. Res da človek malo "ojača" od nošenja otroka, ampak se splača. Pa crkljaš se v bistvu medtem, če to tako vzameš.

Ena zelo pomembna stvar se mi zdi to, da se otroka, ko joka, ne ustrašiš.(O tem je pisal mišek in se še kako strinjam, mamice to ne sme iz tira spravit, ko sliši jok) Tisti hip si ne smeš mislit, kako bo zdaj spet joj, ampak si moraš mislit, da ga boš ti znala umirit ali pa prepričat ali v končni fazi kasneje zahtevat od njega nekaj (npr. naj spusti daljinca ali tipkovnico) in to brez dileme. In če boš s tako odločnostjo prišla k njemu, bo to začutil. Samo ti moraš tako vibrirat, da ve, da predstavljaš nek zid, neko varnost, da ne bo mogel tebe okrog obrnit.
Je pa res, da so otroci različni. Vendar ni rečeno, da v prvem letu življenja že veš, kakšen otrok bo. Moja dva fanta sem celo prvo leto prenosila, pa hotela sta, da ju zabavam, pa bila sta kar naporna....hči pa ne (razen da ni spala, kar meje tudi ubijalo). Po 1. letu pa se je situacija obrnila. Fanta sta postajala vedno bolj umirjena, hčerki se je pa šele začelo dogajat - takrat je šele začela cvilit in sitnarit in jokat za vsako figo, prej ne. Edino kar je res, da temperament ostane. Vendar to pri dojenčku težko vidiš. Počakaj, da mine vsaj še pol leta, potem pa boš videla. V tem času boš šla še v službo, pa se bo vsaj tebi še kaj drugega dogajalo, pa boš preklopila možgane še na druge reči, in boš imela več volje in zaupanja vase, kar se tiče otroka.
V resnici je tako, da si mamica. IN otrok te ima zagotovo najrajši. In ne le to. Vedno boš njegova mami in vedno te bo imel za nekaj svetega, četudi ti to zdaj ne kaže na tebi pomemben način. Prepričana sem, da si super mamica in da ti bo tudi tvoje dete to kmalu samo povedalo. Boš videla, prvič, ko bo rekel mama, se boš stopila, pa vsakič naslednjič tudi. Tako to je, otroci nas začarajo.



Anonimen -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 14:57:04)

Mogoče bom udarila mimo, vedar si mogoče pomislila, da otrok joče zaradi kakšnih zdravstvenih težav? Ne vem zaradi kakšne alergije ali bolezni? Mogoče bi bilo dobro omeniti zadevo pediatrinji. Mislim, da pri pregledu pri 6mesecih že povprašajo ali se otrok smeji in vriska od veselja.....



2ursae -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 16:50:41)

ko sem videla ta naslov, sem se hlastno lotila prebiranja te teme, ker  sem se tudi sama kdaj, ko sem imela malo slebše trenutke, ubadla s tem vprašanjem. Še zdaj, ko sem s tem sama pri sebi že razčistila, se kdaj vprašam to isto vprašanje, kot ti.

Glej, kako jaz razmišljam: problem ni v mojem otroku, ampak v meni (bom govorila kar v 1. osebi, ker je to moje razmišljanje). Jaz sem odrasla oseba, v življenju imam interakcije z odraslimi osebami in najbolje razumem jezik odraslih. Kaj se zgodi, ko srečam osebo, ki se mi dopade? Gledam, opazujem, analiziram njene znake, da bi razbrala, če sem ji všeč. In sem ugotovila, da isto pričakujem od svojega dojenčka. Prišel je na svet, najlepše bitjece na svetu in zdaj pričakujem od njega, da bo vedel, da odrasli stalno potrebujemo neke potrditve ljubezni in da mi jih bo dajal. In te potrditev naj bi bile v jeziku odraslih: objemi, nasmeški poljubi. Ampak jezik dojenčka je drugačen. On mi že s tem, da je pri meni, da se z njim lahko igram, da mi dovoli, da skrbim zanj, kaže, da me ima rad in da me sprejema kot mamo. On ne ve, da sem zafrustrirana odrasla oseba, ki mora stalno prejemati dokaze ljubezni, da verjame, da jo ima nekdo rad.

Tako da, punca, tvoj dojenček te ima rad, verjemi. On se mora navezati nate, ker nekdo mora zanj skrbeti, da bi preživel. Sprosti se in uživaj v trenutkih, ki so ti dani z njim.



petja -> RE: ali me imaš rad moj zlati otrok?? (3.5.2006 17:01:11)

Hej!
Nisem brala vseh odgovorov ... A si mogoče pomislila, da te daje poporodna depresija? Ker me tvoj post ful spominja na moje občutke prvih 6 tednov po porodu in takrat sem si končno priznala, da imam poporodno depresijo. In sem šla k psihiatru ... večkrat ... in je bilo ful boljše!!!

Prej sem se okrog tamale ful trudila, pa se mi je zdelo, da ves čas samo joka in joka, da ima druge ljudi ful raje kot mene, da mene zavrača ... in še bi lahko naštevala. Ko pa sem sebe "spravila v red", pa tamala kar naenkrat ni več toliko jokala, se mi je nasmehnila, me pogledala z ljubeznijo ... V bistvu se ni spremenila tamala, ampak jaz! S tamalo nikoli ni bilo nič "narobe".

To ti pa pišem zato, ker je moja prijateljica pomoč psihiatra poiskala šele 10 mesecev po porodu, torej ni nemogoče. Je pa meni vseeno svetovala, naj grem takoj k psihiatru in naj ne čakam.

Ne vem, mogoče bi bila to rešitev zate, izgubiti nimaš kaj. Ženske poporodno depresijo doživljamo vsaka po svoje.

Nečesa se pa moraš zavedati - si njegova mama in mama je le ena in 100% te ima rad in stvari delaš prav!!!



Stran: [1] 2   Naslednja stran >   >>