sayuri
|
Punce, hvala za dobrodošlico.  Čisto na hitro bom napisala, kako izkušnjo imam jaz za sabo, čeprav imam včasih občutek, da že pol Slovenije vse ve o meni  .
Nekatere me poznate iz teme IVF, ICSI majčice junijčice. Torej - z možem imava triletnega sina, ki je bil naravno spočet po čudežeu po 3 letih poskušanja. Kmalu po njegovem rojstvu sva začela delat na drugem  - žal neuspešno. Zopet skakanje po klinikah, pregledi gor, pregledi dol in sprijaznit se z dejstvom, da brez OBMP ne bo šlo . Ker so čakalne dobe dolge, sva se odločila, da prvi postopek pri dr. Rešu plačava. Bila sva takoj na vrsti. Ful sem bila vesela in v bistvu sem celotno terapijo z injekcijami, snifanjem dobro prestajala in bila res optimistična. No, 31.5. so mi vstavila 2 zarodka . Čez 14 dni se je pokazal močan plusek in lahko si predstavljate najino veselje  . Na prvem UZju je dr. potrdil nosečnost in sicer - videli smo samo eno gestacijsko vrečko. Malo me je potrlo,ampak...uf...tudi eden je dovolj  . Na naslednjem UZju pri svojem gin. je bilo stanje bolj žalostno. Vrečka je bila pri 7t 3/7 še vedno prazna  in pa veliko premajhna za to starost (le 12 mm). čez en teden ponoeven UZ v 8t 5/7- viden premajhen plod brez srčka, vrečka pa le 14 mm velika. Predlagana abrazija. Mislila sem, da se mi bo sesul svet. Jokala sem kot dež, na urgenci so me še neki krči začeli grabiti in sploh nisem mogla kontrolirat svojega telesa, ljudje so me gledali, kot da bi padla z neba....jaz pa NIČ nisem mogla. Res nič....nisem se mogla ustavit. Mož je me je moral skoz krčevito držat, drugače bi se zvijala po tleh  Ginekologinja na urgenci je potrdila vse, kar sem že slišala in mi pokazala, da se vidi tudi druga vrečka, ki je takoj odmrla - torej sta se vzgnezdila oba in eden se je nekako matral.... Uf....nisem več mogla. Potem sem postala mrtvo hladna in brez čustev, ko sem stopala gor v 2. nadstropje. V sobi je bilo nekako vzdržno, ko pa sem čakala pred operacijsko dvorano, me je zopet zvilo. Tulila sem in se tresla ter imela pred očmi malo piko, ki sem jo zjutraj videla. Čez eno uro je bilo vsega konec. Prebudila sem se v sobi in bila sem prazna...verjetno veste, kako se takrat počutiš . Od tega so sedaj minili trije dnevi in sem se sprijaznila s tem, da tako mora biti. Gledam naprej in v jeseni greva z možem v nov boj.
Uf...sploh nism bla kratka 
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
na sreco imamo klimo, da je vsaj notri znosno. aleluja! 
je ze prava mala pupa, ni vec novorojencek - vsak dan nekaj novega odkrijem in pravi uzitek jo je gledat. je pa tudi naporno in so dnevi, ko komaj cakam, da pride moj domov, da me malo razbremeni. punce,v soboto imamo ZE 4 mesece... cas gre tok hitro ...
Vsaj ne kot "članica"-torej, da sem doživela enako, kot ve. Ampak zdajle sploh ne vem, kam naj se dam
, pa sm bla noseča. Tko da dokler ne pride 
in da bo se vse vredu izteklo.
