|
Anonimen -> RE: Osnutek avtobiografije ("cimr" cajti - 1.del) (25.4.2006 4:16:27)
|
Stanovanje je bilo gromozansko. Še večje od tistega, v katerem sem živela s svojo mamo. Bilo je v Šiški, pri Stari cerkvi, v neki zaščiteni hiši, stari več kakor 200 let. Stanovanje je imelo še tista velikanska dvokrilna vrata in visoke strope.
Ko si vstopil, si se znašel v nekaj m2 velikem predprostoru, kjer je bilo tudi okno, ki je gledalo na notranje dvorišče stavbe. Tudi okna so bila še tista starinska, ki so imela na vrhu obok.
Skozi leva vrata si stopil v kuhinjo, ki je bila v obliki črke L. V vogalu je bil jedilni kot, ob daljši steni pa kuhinjski elementi. Iz kuhinje si prišel tudi v kopalnico z WC-jem, na desni strani kuhinje pa so bila zanimivo ozka vrata (med kuhinjskimi elementi), ki so vodila v dnevno sobo. Kakor v bunker...
Če si iz predprostora stopil skozi vrata, ki si jih videl naravnost pred sabo, si prišel v prvo sobo. In iz te sobe so prav tako vodila še ena vrata v dnevno sobo. Najbolj zanimiva stvar pa je bila, da je bilo med to sobo in dnevno sobo tudi okno v steni. Imelo je polknice iz lesa in celo šipo.
Dnevna soba je bila največji prostor v stanovanju. Iz nje si lahko šel na desni strani v prvo sobo, na levi strani pa še v dve sobi. Ena je bila Mančina, ena pa Nejčeva.
Večina stropov pa je bila znižana z lesom. Malo smešno povedano, ampak... Višina betoniranega stropa je bila skoraj štiri metre. In zato so pred leti strope znižali tako, da so meter pod stropom namontirali les in lopute. In tako je nad dnevno sobo nastalo notranje podstrešje, v katerega si se lahko povzpel z lestvijo. Prav prijetno je bilo tam gor, čeprav nekoliko nizko (manj kakor meter). Ampak sedel si pa le lahko tri metre od tal, hehehe...
To stanovanje je bilo pravi prostor za zabavo. Mislim, da so ga poznali popolnoma vsi ta pravi ljubljanski žurerji. Tisti ta pridni in tisti ta malo manj pridni, seveda. Obiskov ni manjkalo ne podnevi ne ponoči. Vhodna vrata niso bila nikoli zaklenjena - tudi takrat ne, ko nikogar od stanovalcev ni bilo doma. Stanovanje je bilo vedno na voljo vsem, ki so ga ali želeli ali potrebovali. In to brezplačno. Ukrasti ni bilo kaj in prostora je bilo dovolj za vse. Veljalo je eno samo pravilo - da ni pravil!
Takih žurov, kakor sem jih preživela tam, jih nisem nikoli prej in nikoli kasneje. To je bilo tisto najbolj noro in odštekano najstniško leto. Bila sem svobodna kakor ptiček na veji. Takrat je tudi služba malce bolj trpela, ampak jaz sem se zabavala in to mi je bilo takrat najpomembnejše. Bližalo se je poletje in družbe ni manjkalo. Ne takšne, ne drugačne.
Jutra v tistem stanovanju so se ponavadi začenjala nekje okrog poldneva. Saj pač ne moreš prej vstati, če si pa celo noč žural, a ne? Eden za drugim smo počasi kapljali vsak iz svoje sobe v kuhinjski kot. To je bilo naše omizje, kjer smo vsako "jutro" predebatirali vse, kar se nam je zgodilo, ko nismo bili skupaj. No, ja, bolj tako, da smo govorili vse, česar smo se sploh spomnili. Glede na to, da nas je bilo vedno veliko, je tudi jasno, da smo bili zelo različni karakterji. Vsak si je zabavo predstavljal po svoje, ampak bili smo pa zelo tolerantni. Nihče ni druge obremenjeval s svojimi problemi, nihče ni nikogar v nič silil, nihče nikomur ničesar prepovedoval. Mislim, da je bila to edina demokracija, ki sem jo v življenju doživela.
Jutranja kava je bila že takrat obred. Vsi smo jo pili. Brez izjeme. Barcaffe je bil seveda zakon, dodatke v kavi pa smo imeli različne. S tem ne mislim na sladkor in mleko, ali kaj podobnega. Če je sladkorja zmanjkalo, pa nikoli ni zmanjkalo pijače, in tako smo velikokrat pili kavo z Belle-de-Jourom. Ki je na koncu bolj postal Belle-de-Jour s kavo... Jaz sem si seveda zraven obvezno prižgala cigareto, nekateri so si joint, tretji so se pa samo praskali...
Kofetkanje je trajalo do sredine popoldneva, ko so se zbudili tudi zadnji zaspanci. Svoje vtise preteklih dni in noči smo vztrajno zapisovali na les na kuhinjski steni in na vse ostale stene po stanovanju. Tam, kjer smo dobili idejo, smo se pač ustavili in jo zapisali ali narisali. Tako si npr. takrat, ko si sedel na WC školjki, gledal na vrata kopalnice, kjer je bil narisan krog. V katerem je bil še en krog. In v katerem je bil še eden. In tako dalje, do čisto majhnega. In krogi so bili izmenično črno-beli. Nikoli nisem izvedela, kdo ga je narisal, ampak če si na školjki sedel v "primernem" stanju, se ti je kaj hitro začelo vrteti, ko si poskušal prešteti kroge, medtem ko si opravljal veliko potrebo.
Na tleh predprostora je bil znak "PEACE", na katerega si seveda stopil takoj, ko si prišel v stanovanje. Namesto priimka na vhodnih vratih je pisalo "LUDA KUČA". Nikogar ni zanimalo, kaj si mislijo sosedje. Na vratih za v dnevno sobo (iz kuhinje) je bil znak za "PREPOVEDANO" in napis "VSTOP NA LASTNO ODGOVORNOST". Kar je bilo dejansko tudi res, saj nikoli nisi vedel, kaj boš zagledal, ko boš vstopil.
Dnevna soba je namreč premogla eno samo stvar. In to je bila televizija. V celem gromozanskem prostoru ni bilo ničesar drugega. Tako smo včasih sedeli v krogu na tleh, po turško, gledali TV (Zvezdne steze, če se prav spomnim) in klepetali. Včasih smo naredili glasbeno žurko in smo iz kuhinje prinesli kasetefon, potem pa smo se ob kaki steklenici kregali, kaj bomo poslušali. Na koncu smo bili vsi tako fuč, da je bilo tako ali tako vseeno, kaj igra, saj nismo ničesar več slišali. Še sami sebe ne.
Čez čas pa soba tudi TV-ja ni imela več. Nejc in Fran sta nekega popoldneva, nekaj minut zatem, ko sta pokadila nekaj jointov, ugotovila, da ni nič pametnega na programu. In namesto, da bi zamenjala kanal, sta raje zagrabila TV vsak na svoji strani in sta ga treščila skozi okno. Direkt na peščeno dvorišče ob Celovški cesti. Sicer me takrat ni bilo zraven, ampak menda je soseda, ki je bil takrat na dvorišču, skoraj kap, ko se je zraven njega raztreščila televizija. Nimam pojma, kdo jo je pospravil...
Spali smo na raztegljivih enosedih, ki jih je bilo polno stanovanje, in ki smo jih non-stop prekladali iz enega prostora v drugega. Čisto nič nenavadnega ni bilo, če si našel koga, ki je spal v kuhinji, ko si zjutraj prišel domov. Pač si ga prestopil in šel dalje. Človek je na zasluženem počitku po težki noči...
Jedli smo, kadar smo bili lačni. Skupnih obredov skorajda ni bilo. Pravzaprav je bil samo eden na mesec. Manca in Nejc sta na CSD dobivala naročilnico za nakup hrane v neki trgovini (kmalu sem si jo priborila še jaz) in 15. v mesecu je bil na sporedu skupinski obisk trgovine. CSD se je zavaroval samo tako, da na naročilnico nismo mogli kupovati alkohola, kave in cigaret. In vsi trije smo vse tri naročilnice zapravili naenkrat. Domov smo pritovorili toliko vrečk, da se jih niti prešteti ni dalo. In takrat je bil edini dan v mesecu, ko smo z veseljem nekaj skuhali in pojedli v kuhinjskem kotu. Sicer kaj dalj od špagetov bolognese nismo prišli, pa vseeno...
Popolnoma zbudili pa smo se seveda šele takrat, ko je nad Ljubljano padla tema. Večinoma se je takrat začel čas obiskov in včasih še stati nisi imel kje, kaj šele, da bi se usedel. Eden čez drugega smo kričali, kam gremo in kdaj gremo in s kom gremo in podobno, na koncu pa smo šli vsak na svoj konec. In sredi noči smo se v vsakem primeru našli v Tivoliju v bivši Palmi. Redar Milan nas je že poznal in je samo zamahnil z roko, ko smo prišli. Da bi od nas zahteval vstopnino, je vedel, da nima smisla.
Razen Palme je bil aktualen še K4 in nekaj časa Dakota v BTC-ju (dokler je bila sploh še odprta), drugače pa sem jaz z Mojco in s Sekico še vedno hodila v Postojno in v Kranj. Če se pa nikomur ni nikamor dali, smo pa zabavo naredili kar doma. Sosedje so že zdavnaj obupali nad tem, da bi zaradi nas in naše glasne glasbe klicali policijo, saj so že poznali postopek - ko pride policija, nas popišejo, mi utišamo glasbo, ko gredo, pa vse še enkrat od začetka. Pa so si verjetno raje kupili čepke za ušesa...
Ker se je spet bližalo poletje, je bila ponovno aktualna slovenska obala. In poleti tudi ne moreš brez avtomobila, kajne? In tako je k hiši prišla bela stoenka, ki sva si jo večinoma delila jaz in Mančin fant Dejan. Nekega dne so se Manca, Dejan, Sana in Nejc odločili, da gredo za en večer na morje. Meni se ni dalo iti zraven in sem ostala doma. Ljudi pa naslednji dan ni in ni bilo domov. Mobitelov seveda nismo imeli in bolj, ko se je dan prevešal v večer, bolj me je skrbelo, kje so in da se jim ni kaj zgodilo. Potem pa se okrog pete popoldan le prikaže Dejan. Sam. Jasno, da sem se najprej pozanimala, kje so ostali. Pa mi je povedal, da so jih na Kozini ustavili policaji in jih odpeljali na zaslišanje, potem pa so jih, enega za drugim, izpustili. In oni so se izgubili med sabo. Tako, da se mu niti sanjalo ni, kje je kdo in kdaj kdo pride. Mene je seveda zanimalo, kje je avto, pa mi je povedal, da je ostal pred policijsko postajo v Kozini. Ključe je imel pa on. Ni me mogel prepričati, da avta ni smel in ni mogel odpeljati. Vzela sem mu ključe, se z avtobusom odpeljala do šišenske obvoznice, kjer sem potem štopala za proti Primorski. V dveh urah sem bila na Kozini. Prav lepo sem nekaj časa od bencinske črpalke gledala dol po hribu in v sončni zahod, potem pa sem odpešačila do policijske postaje. Še dobro, da imajo table (vsaj bile so), drugače je ne bi nikoli našla. Hiša, v kateri je bila policijska postaja, se ni po videzu skoraj nič razlikovala od ostalih hiš. Najbrž sem jo spoznala po tem, da sem na dvorišču (brez ograje in vrat!) zagledala našo stoenko. Brez tablic. Brez kakega sumljivega obnašanja sem stopila do nje, jo odklenila, se usedla vanjo, jo vžgala in se odpeljala z dvorišča. Ker je bila ob glavni cesti ponovno policijska kontrola, sem se seveda zapeljala v nasproto smer, ne da bi sploh vedela, kam grem...
Ko mi je kapnilo, kaj sem ravnokar naredila, sem se začela sama sebi na ves glas smejati. Danes vem, da ni bilo v tem prav nič smešnega. Pa tudi že takrat sem se hitro nehala smejati iz treh razlogov. Prvič: avto je tako ropotal, da sem mislila, da mi bo razpadel (ugovotila sem, da samo še en šrauf drži auspuh, pa še prazne steklenice so se premetavale po prtljažniku). Drugič: lučka za bencin je tako gorela, da je še slepec ne bi spregledal. In tretjič: niti sanjalo se mi ni, kam grem...
Potem sem pa zagledala tablo Ilirska bistrica. Vklopila sem zemljevid v glavi in ugotovila, da če zavijem proti severu, bi morala priti ven nekje v Postojni. Če bo avto zdržal, seveda. In nato sem ob cesti zagledala še en majčken Petrol. Poskusiti ni greh, sem si rekla...
Priropotala sem na črpalko, ki je samevala, in ven ja takoj stopil nek fant, prodajalec, ki se je začel smejati, ko sem zlezla in stoenke in mirno rekla "dober večer". Po uvodnem "kam pa vi s to polovico avta" sem mu razložila, da sem morala na Kozino po avto, ker ga prijatelji niso bili sposobni pripeljati do doma (dogodek na PP sem izpustila, seveda), da pa sem brez denarja za bencin do Ljubljane. Ko se je nehal smejati in ko je povedal vse svoje opazke o tem, da nimam tablic (kot da ne bi vedela!) in da bom še pred Postojno auspuh vlekla po tleh, mi je najprej natočil za jurja bencina (je rekel, da on časti za tako traparijo, ki se ne zgodi vsak dan), potem pa mi je na listek napisal svojo telefonsko številko in rekel, naj ga pokličem s fiksnega telefona v Ljubljani, ko bom prispela, da bo verjel, da mi je uspelo.
Z listkom v žepu in z bencinom v tanku sem nadaljevala pot. Pojma nimam, kje vse sem se vozila, ampak res mi je uspelo v zgodnjem večeru, brez bližnjega srečanja s policisti (pravzaprav sem srečala samo nekaj traktorjev), priti do stare ceste mimo Postojne. Ker pa je ropot praznih steklenic v prtljažniku na vsakem ovinku preglasil radio, sem se v Postojni, pri diskoteki Merlin, ustavila in jih pometala v obcestni smetnjak. In skoraj popenila, ko sem pod steklenicami našla rezervne tablice!
Pojma nimam, kako so se tam znašle in kateremu avtu so v resnici pripadale, ampak po hitrem postopku sem jih namontirala na stoenko, si prižgala en cigaret za pogum (na stari cesti PO-LJ ga v takem primeru res potrebuješ, zaradi policijskih kontrol in radarjev) in stopila po gasu. Recimo, da sem imela srečo. V pol ure sem bila v Šiški, na notranjem dvorišču naše hiše. Do takrat so domov prilezli tudi že Manca, Sana in Nejc. In med gledanjem ponovitve Dnevnika na SLO1 smo se tej dogodivščini smejali še potem pozno v noč. In jo tudi ustrezno proslavili...
|
|
|
|