|
Anonimen -> RE: Osnutek avtobiografije (šola in hobiji v otroštvu) (21.4.2006 3:22:14)
|
4. del: Šola in hobiji v otroštvu
V vrtec sem šla s štirimi leti starosti. Mama me je najprej želela vpisati v najbližji vrtec, Najdihojco na Vodnikovi cesti. Spomnim se, kako sva šli tja na obisk oz. kako je šla moja mama "preverjat teren". Tačas, ko se je pogovarjala z eno od vzgojiteljic, sem se jaz igrala z ostalimi otroci, ki so bili tam. Kakšen je bil pogovor, nimam pojma, vem samo, da je moja mama doma "babici" rekla, da me ne bo vpisala v vrtec, kjer ima občutek, da bi "otroku zadrgnili vrat". Kaj je s tem mislila, se mi niti ne sanja, saj je bilo meni v tistem trenutku tam prav všeč. Na morebitne kasnejše obiske vrtcev me ni jemala s sabo, na koncu pa sem pristala v vrtcu v Spodnji Šiški, do katerega sva imeli (pri moji hoji) vsako jutro pešačenja za približno 15 minut in to ob glavni, Celovški cesti. Vsako jutro sva prečkali Celovško cesto pri Stari Cerkvi, pri slaščičarni Jagoda (ki stoji še danes), in se znašli pri neki majhni zasebni trgovinici. Vedno sem se tam ustavila kakor pribetonirana in niti za korak naprej nisem hotela, dokler nisem dobila tistih majhnih, okroglih bonbončkov v oranžni plastični škatlici v obliki pravokotnika, ki se je odpirala na vrhu. Hudiča, da se ne spomnim imena... Tudi imena skupine v vrtcu se ne spomnim, vem pa, da sem imela vzgojiteljico, ki ji je bilo ime Paja. Zanimivo ime, ni kaj, ampak si je nisem zapomnila po tem. Imela je drugo "posebnost", ki se je meni zdela takrat zelo nenavadna. Ko smo se po stopnicah v vrtcu vzpenjali v zgornje nadstropje, je s svojimi salonarji na stopnico stopila samo s konico čevlja. Meni, kot otroku, nikakor ni šlo v glavo, kako je možno, da ne pade, če pa na stopnico takorekoč niti ne stopi... Jasno, da je prav tako prišla na vrh kakor vsi mi, otroci. In v vrtcu sem bila edini otrok, ki po kosilu ni hotel spati na tistih ležalnikih, ki smo jih privlekli iz omar.
Leto kasneje sem šla (v isti stavbi) v malo šolo. Takrat so bile zelo moderne male, gumijaste figurice Smrkcev. In jaz sem jih imela toliko, da sem jih v malo šolo nosila v vrečki. Vsakič, ko je moja mama prišla iz Italije, mi jih je prinesla nekaj. Skupaj z "dodatno opremo" sem gradila prave Smrčje vasi. Drugega tako ali tako nisem imela za početi, saj sem pisati in brati že znala. Pa sem se rajši igrala.
Tudi doma sem imela polno sobo igrač. Plišastih, pa malih gumijastih, pa polno knjig in slikanic. Vedno sem si našla kaj za početi. Zvečer, pred Dnevnikom na TV Ljubljana 1, sem gledala risanko. Spomnim se tudi še tiste reklame s tremi zajčki, ki so si umivali zobe, potem pa smuknili pod odejo. Ob nedeljah dopoldan pa je bil seveda na vrsti ŽivŽav. Najraje sem imela Smrkce. Z dedkom sva pozimi skupaj gledala smučarske tekme in navijala za Bojana Križaja in Jureta Franka. Gledala sva smučarske skoke in navijala za Primoža Ulago. Proti večeru sem se tudi vtihotapila v dnevno sobo in izpod velike mize spremljala Dinastijo in Pod krinko. Mamine in "babičine" oči so bile prilepljene na ti dve nadaljevanki. Prva nadaljevanka, za katero se spomnim, da sem jo res gledala, je bila pa Vrnitev v paradiž- Kratkolasa ženska je bila Tara, kajne?
Potem je prišel vpis v osnovno šolo. Mama me je hotela vpisati na OŠ Spodnja Šiška, na Gasilski ulici, kamor je hodila tudi sama. Celo s Tomažem Domicljem sta bila sošolca, kakor mi je enkrat razlagala. Ampak v šoli so ji povedali, da me mora vpisati v tisto OŠ, ki spada pod našo krajevno skupnost, to pa OŠ Spodnja Šiška ni bila. In tako sem pristala na OŠ Riharda Jakopiča. Ki sploh ni bila slaba šola in verjetno še danes ni. Nekoliko starejšega letnika, ampak zelo stabilna, prostorna in funkcionalna. Vsaj meni se zdi taka.
V 1.d razredu je bila moja razredničarka (in učiteljica za vse predmete) gospa Emilija Nanut, žena slavnega dirigenta. Starejša gospa svetlorjavih las (verjetno pobarvanih), v pleteni jopici in vedno prijazna. Učilnico smo imeli v pritličju šole, kakor se za prvošolčke spodobi. Če se prav spomnim, sem sedela v tretji koloni klopi. Prav v prvem razredu je bil tisti naroden pripetljaj z mojim nalivnikom, ki je spreminjal barve. Spomnim se, kako je sošolca Matjaža ugriznil pes in je prišel v šolo s povito roko. Vsi so mu govorili, kako je "bogi", jaz pa sem ga vprašala, katere pasme je bil pes. In neke noči so nam tudi vlomili. Vsi učenci so puščali torbe med tednom v razredu, samo jaz sem jo nosila domov (takrat me je šola še zanimala). In tako sem bila jaz edina, kateri ni nič izginilo. Lopov, kdorkoli je že bil, je šel premetat vsako torbo posebej in izginilo je tudi nekaj učbenikov. Narkoman, verjetno.
Za šolo, na drugi strani igrišča, je bil dom za duševno prizadete. Kadar smo se mi igrali nogomet, odbojko ali kaj drugega, so nas oni vedno gledali z druge strani žičnate ograje, za katero so se držali. Zanimali so me, pa si nikdar nisem upala stopiti do njih, ker sem čutila, da so drugačni. Pa tudi nič kaj pretirano pogumen otrok nisem bila.
V drugem razredu smo se preselili v prvo nadstropje šole, na vrata zraven šolske knjižnice. Imeli smo učiteljico Marijo, tudi starejšo gospo z nekaj odvečnimi kilogrami. Ženska je bila pravui terorist, verjetno že na koncu z živci po najmanj 30-ih letih svoje učiteljske kariere. Vpila je, grozila in metala svoj šop ključev v otroke. Jaz sem se mu vedno uspešno izognila.
V tretjem razredu smo šli še eno nadstropje višje. Naša učiteljica je bila Majda. Visoka, vitka ženska tridesetih let, s kratkimi temnimi lasmi in očali. Danes lahko rečem, da je bila pametna in da je delovala umirjeno. Pravo nasprotje popoldanske vzgojiteljice Lee, ki nas je imela v varstvu. Hujšega človeka na šoli zagotovo ni bilo. Šele danes vem, da je to, kar je počela, kaznivo. Popoldan, ko smo delali domače naloge, je morala biti čista tišina. OK, to še razumem. Da eden drugega ne motimo. Tisti, ki je samo malenkost po pomoti z nogo brcnil v stol, ali pa se nekoliko zvil in popraskal, kaj šele kaj hujšega, je bil pa "bogi". Vstala je od svoje mize, prišla do njega in ga tako zlasala, da je bilo groza. Enkrat je sošolki Ani celo izpulila cel šop las. Uživala je v izživljanju nad nami in enkrat je njena roka doletela tudi mene. Ampak sem tako začela vpiti, ko se me je samo dotaknila, da mislim, da se je ona ustrašila, da me bo kdo slišal pred učilnico, in prišel pogledat noter, kaj se dogaja. Potem se mi ni nikoli več približala.
V četrtem razredu... uf, ne spomnim se razredničarke. Kako je pa to možno? Prav, luknja v spominu.
Potem pa se je začela višja stopnja. V petem razredu smo začeli z angleščino, s katero na srečo nisem imela nobenih hujših problemov, saj sem se jo veliko že sama naučila doma, ob televiziji. Eno leto pa smo imeli tudi srbohrvaščino. Še danes jo govorim in pišem "bez problema", ampak s cirilico sva bili pa vedno skregani. Znam samo črko D (začetnico svojega imena), vse ostalo mi je pa enako kakor kitajske pismenke. Imela pa sem sošolko, ki je cirilico brala tako tekoče, kakor mi beremo naše črke. Vstajala je bo petih zjutraj (pri 11-ih letih!) in se učila, zvečer pa je bila z istim razlogom pokonci tudi do 23-ih. Noro...
Z zemljepisom in zgodovino prav tako nisem imela nobenih posebnih problemov. Rada sem raziskovala svet in ljudi, pa čeprav samo preko knjig. Nepomembne podatke, kakor npr. koliko pšenice so pridelali Kitajci leta 1658, sem zavestno izpustila. Sem pa rada hodila s prstom po zemljevidu in ugotavljala, kje so gore, kje je morje, katere živali živijo na določenih področjih, kakšno je običajno vreme v drugih državah in podobno. Pri zgodovini pa so me vedno zanimale pokojne osebnosti, ki so kaj konkretnega ustvarile. Jaz pa sem si potem o njih ustvarila svoje mnenje, pa čeprav drugačno od zgodovinskega. Za zgodovino smo imeli nekega profesorja, ki se je ravno v tistem času ločeval od žene. In ko ga potem skoraj tri mesece kar na lepem ni bilo, so se po šoli razširile govorice, da se je poskušal obesiti. Resnice tako ali tako nismo nikoli izvedeli. Je pa bil prav ta profesor tisti, ki nam je napovedal, da bomo nekoč lastniki državnega premoženja. Seveda takrat nismo vedeli, da govori o certifikatih.
Edini predmet, pri katerem pa sem verjetno maksimalno sodelovala, pa je bila slovenščina. Nisem edina, ki sem bila dobra v tem, ampak bila sem pa edina, ki sem se s slovenščino ukvarjala iz zanimanja, ne iz nuje. Rada sem brala, rada sem pisala. Spisi, opisi, nareki in podobno so bili zame eden večjih užitkov, za ostale pa prava muka. Ko so nekateri pri nareku komaj prijeli nalivnik v roke, sem jaz že napisala stavek, ki ga je povedala profesorica. Ja, moja profesorica Mojca Honzak. Danes piše učbenike, kakor jaz vem. Prav rada bi jo srečala. Malce težje so mi šle po mojem mnenju nepomembne letnice rojstev in smrti, ampak bila sem pa navdušena, ker je profesorica videla, da me zadeva zanima, in se je zato toliko bolj ukvarjala z mano. Njej sem najprej omenila, da si želim napisati knjigo. In ker doma nisem imela pisalnega stroja, je rekla, da mi bo uredila, da bom po pouku, če bom želela, lahko uporabljala tistega v učiteljski zbornici. Kar sem seveda navdušeno pograbila in ostajala v šoli do teme. V razredu pa je bila zavist, saj v zbornico nihče drug ni imel neomejenega dostopa. Kar pa mene sploh ni zanimalo. Samo, da sem lahko pisala, pa je bilo vse v redu. In tako je pri mojih 13 letih nastala moja prva knjiga Grajska gospodična.
To je bilo pravzaprav že v sedmem razredu. Profesorici sem jo dala za prebrat in nekega dne mi je čisto mimogrede povedala, da jo je poslala na nek natečaj. V trenutku mi je postalo tako nerodno, da bi se najrajepogreznila v zemljo. Kljub temu pa sem slaba dva meseca zatem najprej njej pokazala vabilo, ki mi ga je poslalo društvo pisateljev, da naj se udeležim zaključne prireditve v Galeriji na Dunajski cesti, nasproti Gospodarskega razstavišča, kjer bodo tudi izbrali zmagovalca. Seveda to nisem bila jaz, saj je prednjačila poezija, sem pa dobila posebno priznanje za sodelovanje kot najmlajša natečajnica. Nenazadnje sem imela samo 13 let.
In približno takrat sem začela tudi na veliko brati. Vpisala sem se v knjižnico Šiška in v njej preživela takorekoč ves čas, ko nisem bila v šoli. Domov sem hodila šele, ko so jo zapirali. Prebrala sem vse možne romane, od Vicotrie Holt do tistih črnih detektivk z rumenimi napisi. Otroške knjige sem požirala kakor za šalo. Udeleževala sem se vseh kvizov v knjižnicah in na večini sem zmagala. Nagrade so bile knjižne, česar sem se še posebej veselila. Knjižničarke so me poznale kakor svojega lastnega otroka. Prebrala sem vse možne revije, ki so ležale v čitalnici. V Stopu sem zbirala sličice, v Pilu sem se nasmejala Teti Justi (saj je bila Justi, ne?), v Jani sem brala zgodbe. Večkrat sem šla tudi v knjižnico v Vodnikovi domačiji, kjer so imeli TV in videorekorder, kjer sem gledala vse od risank in dokumentarcev do mladinskih filmov. Nikoli mi ni bilo dolgčas. In spomnim se obeh knjižničark, Olge in Suzane.
Naravoslovni predmeti pa mi nikoli niso šli od rok. In v glavo. Fizika, kemija in biologija so bili... nekaj iz drugega sveta. Od fizike sem uspela dojeti to, da če stvar vržeš v zrak, zaradi težnosti pade na tla. Bravo jaz! Pri kemiji sem si zapomnila formulo za vodo, namesto periodnega sistema pa sem imela na mizi križanke KIH. Če se jih še katera spomni... Pri biologiji pa, vsaj prvo leto, tako ali tako nihče ni resno sodeloval. Rože niso nikogar zanimale, živalske maščobe tudi ne. Kar je bilo zanimivega, je bil seks, ampak nam je bilo tako ali tako vsem preveč nerodno, da bi karkoli zinili. Samo dveh stvari se spomnim od tega. Profesorica nas je prosila, naj povemo čimveč izrazov za kondom, ki jih poznamo. Ko je eden od sošolcev zinil "ola guma", smo se mu še cel teden smejali. Naslednji teden pa sošolki, za katero smo vsi vedeli, da zna, pa je postala rdeča kakor paradižnik, ko bi morala povedati, kaj je erekcija. In je bila raje tiho od sramu. Cvek je seveda sledil... Čeprav je znala. Šus babji...
In v sedmem razredu smo imeli tudi novo profesorico matematike. Liljano Intihar. Pri najboljši volji se midve nikakor nisva ujeli. Zamerila se mi je že prvi dan, ko mi je prepovedala čigumi, česar mi prejšnja profesorica ni (vse, samo, da je imela mir pred mano). Liljana pa je bila drugačna. Zahtevala je svoje in od tega ni odstopila niti za milimeter. Moje pomanjkljivo znanje matematike je hitro odkrila in zdelo se mi je, da me temu primerno tudi zafrkava in namerni sprašuje, da mi lahko daje minuse in enke. Da bi se pa jaz učila, pa seveda ni šlo.
Takrat me je tudi zelo zanimala astronomija. Poznala sem takorekoč vse. Planete, črne luknje, razdalje, temperature in podobno. Naredila sem nekaj referatov na to temo, da sem si izboljšala oceno, v prostem času pa sem si predstavljala, kako bodo na Zemljo prišli zeleni marsovčki. Brala sem knjige o NLP-jih, duhovih in Atlantidi in popolnoma padla v mistični svet. V katerega še danes verjamem. Vedela sem vse o Bermudskem trikotniku in kdaj je kdo tam izginil, poznala sem teorije o Atlantidi in si celo ustvarila svojo lasto, pa tudi na parapsihološko področje sem se spustila.
V tistem času se je od nekje pojavil moj oče. Pojma nimam, od kje. In tudi ne vem, zakaj sem mu sploh povedala, da imam probleme z matematiko. Pa sva odpešačila v Center Ljubljane, na konec Trubarjeve ulice, kjer je bila včasih tovarna koles Rog, kjer so imeli tudi svojo tovarniško trgovino. Kupil mi je BMX-a, edino kolo, ki sem si ga takrat želela. Tako športno je izgledalo. In je rekel, da mi to kupi zato, da naredim matematiko. Darilo za vnaprej, bi rekla. Pričakovala sem, da bo čez čas prišel preverit, ali sem matematiko res naredila ali ne. Vse dneve sem presedela z učbenikom v rokah. S sabo sem ga nosila celo na igrišče. V približno treh tednih sem se naučila snov celega leta in tudi, če bi me kdo sredi noči zbudil, bi mu takrat vedela povedati karkoli. Še danes lahko sanjam stavek "kvadrat hipotenuze je vsota kvadratov obeh katet." Presneti Pitagora. Preklela sem ga kot še nikogar prej. Še do danes ga ne morem pozabiti, čeprav se mi danes niti sanja ne več, kaj ta stavek pomeni. Samo še formulo znam napisati. Pa da me ne bi kdo prosil za razlago, lepo prosim...
In kaj me je gospa Liljana vprašala na koncu leta, pri moji zadnji možnosti, da svek iz matematika spravim na pozitivno oceno? Od vseh možnih stvari, ki sem jih znala (in potem očitno iz jeze zanalašč pozabila) - točno Pitagoro! In popolnoma nič drugega! Vprašala me je edino stvar, ki sem jo vedela že pred začetkom svojega intenzivnega trotedenskega učenja! Danes ji moram priznati, da je imela dobro taktiko.
Biologijo in fiziko sem še nekako spackala skupaj, pri kemiji pa je bilo enako kakor pri matematiki. Ali se nauči celo snov ali pa boš oponavljala sedmi razred. Jasno, da sem se raje potrudila in se zadnji mesec v 7. razredu vse naučila. Prvo vprašanje, ki sem ga dobila, je bilo, kakšna mila poznam. Ker si pod besedo "milo" nisem predstavljala čisto nič drugega kakor navadno žajfo, sem bleknila, da trda in tekoča. In sem dobila 2. Ampak to je bila pa traparija. To je bila dvojka iz usmiljenja, se mi zdi. Uf, ne maram usmiljenja. Še danes ne.
Tudi osmi razred je bil nekako podoben sedmemu. Takrat smo imeli tudi tista presneta eksterna preverjanja iz slovenščine in matematike. Pri slovenščini seveda nobenega problema, pri matematiki pa sem bila bolj pri dnu. Pa se nisem čisto nič sekirala. Ker sem bila dovolj razočarana že od prej, ko sem pri šolski socialni delavki izvedela, da se ne bom mogla vpisati v policijsko šolo. Takrat deklet namreč še niso sprejemali. In, razočarana, kakor sem bila, sem šla popolnoma brezvoljna na informativne dneve. Prva šola, ki sem si jo šla ogledat, je bila tudi zadnja. Srednja upravno-administrativna šola na Poljanski ulici v Ljubljani. Pritegnila me je ena sama stvar. Računalniška učilnica. Rada sem imela računalnike in ker ga doma nisem imela, sem si mislila, da ga bom pa pač imela v šoli. Kaj konkretno naj bi kot upravni tehnik delala, me pa sploh ni zanimalo. Všeč mi je bil hodnik šole oz. stopnišče (spominjal je na tistega iz Beverly Hillsa 90210) in všeč mi je bilo to, da so bili pred šolo slastni sendviči Pinki. To je bilo vse, kar je bilo pomembno.
V osnovni šoli pa so se začele priprave na zaključni izlet in valeto. Sicer bodo družinske finančne razmere, ki so se krepko spremenile v tem času, prišle na vrsto v drugem poglavju, ampak dejstvo je bilo, da moja mama ni imela denarja ne za eno ne za drugo stvar. In tako sem bila jaz edina v razredu, ki nisem šla ne na končni izlet ne na valeto. Predrago, je rekla mama. In pri tem je ostalo. Kupila sem sicer fotografijo z valete, ki jo imam še danes, ampak kake pretirane koristi pa nikoli nisem imela od nje. Pravzaprav mi je to, da nisem šla na valeto, prišlo še prav pri podelitvi spričeval. Šele tam so se namreč spomnili, da je treba za prireditev valete, ki je bila že mimo, prinesti še dodaten denar (poračun vsega) in dokler ga učenci niso prinesli, niso dobili spričevala. Jaz sem ga pa dobila takoj.
No, skoraj takoj. Sem imela pa drugačen problem, ki sem ga tudi po svoje rešila. Šele na koncu osemletke sem izvedela, da moja mama že več mesecev ni plačala šolske malice in kosila. Ker sem vedela, da jih tudi ne bo, sem se morala znajti po svoje, da sem prišla do spričevala, saj so mi rekli, da ga ne dobim, dokler ne bodo obveznosti poravnane. Prosila sem jih, če mi ga dajo, da ga odnesem v srednjo šolo, pa niso hoteli. Ne glede na to, da sem jim povedala, da tam potrebujejo dokaz za moje ocene. Potem sem pa šolsko socialno delavko prosila, če ga grem lahko vsaj v zbornico fotokopirat, da jim odnesem kopijo. Kaj mislite - sem prišla nazaj?
V srednjo šolo so me pa sprejeli, ja. Sem imela dovolj točk. Prav vesela sem bila, ko sem svoje ime zagledala na tisti njihovi oglasni deski...
|
|
|
|