 |
RE: no aprilke 2005, kako?
20.4.2007 12:24:14
|
|
|
|
taška30
|
OOOOOOOOOOOO, Barbara, kako lepo da si se javila! Še enkrat vse čestitike!!!
In kako sem ti fouš za brzinski porod, kaj bi dala, da bi še jaz imela tako srečo. Pri nas še nič ne kaže na nič (sicer me že kak teden na momente malo pošraufa, amapk nič resnega). Bomo videli!
Lepo, da sta z Nejcem fajn in da tako lepo je in napreduje.
Tudi jaz čestitam še vsem ostalm aprilčkom, ki so in še bodo praznovali 2.rojstni dan.
Tinatona, tole je pa res grozno - glede očal. Samo to se mimogrede zgodi, med igro, sploh ne nelašč verjetno. A nimajo ta otroška očala bolj plastične okvirje, da se težje polomijo. Upam, da ti za ta očala zdravstvena kaj denarja povrne ali je to samoplačniško? Včasih vem, da so imeli otroci očala 'na recept'.
Naja, tvoj Marko je pa res oreng dec. Res zgleda ko en triletnik (postava, pa še takšna fejst frizura). Jaz sem par dni nazaj Manco na vago postavila, pa ima 11,1kg. Bolj švoh, ne? Ampak za moj (trenutni) križ je to, kot bi jih imela trideset.
Včeraj sem pa doživela tak šok, šla sem ponjo v vrtec, potem smo šle na igrišče - kot vsak dan, nekaj časa se lepo igra, lopatke, tobogan, gugalnica, žoga...potem pa kot bi ji nekdo dal raketo v rit, začne tečt stran od igrišča tja med bloke, nekaj časa še sedim in jo kličem (s ful resnim glasom), sploh me ni upoštevala, vstanem, odšepam za njo (skor jokam od bolečin v križu, resno), jo kličem nazaj, ona sploh ne dojame da ni igra, se mi ful iz srca smeji kot doma, ko sem lovimo in skrivamo, beži pred mano (kao igra -da jo jaz lovim) in proti cesti...sem mislila, da me bo kap, ful sem kričala, ona nič šiba naprej in se mi sladko smeji...uporabim zadnje moči in ves adrenalin, da jo nekak s 'hitro hojo' dohitim, tečt ne morem (vem da si to težko predstvaljate, ampak jaz sem res kot invalid), zagrabim, sploh nisem vedla al bi jo počla po riti tako sem bila iz sebe, ampak nisem imela srca, ker tega res ni počela iz trme al izzivanja, zanjo je bila res le igra, vedela pa sem da nekako moram odreagirat, da bo za drugič vedela. Sem jo ful močno zagrabila za roko, počepnila k njej, ji zelooo resno razložila da tega ne sme počet in zakaj ne (cesta...), ona še vedno razigrane volje, gremo nazaj proti igrišču (vmes se hoče še 5x iztrgat in spet smeje zbežat), sem vsakič rekla, če še enkrat to naredi greva domov, ona pa se smeji: ja, mami. Ma se mi sploh ni šlo domov ob 16.00 ob tako čudovitem vremenu, samo kaj naj?
Ko sem jo nabasala v avtosedež (k sreči sem bila z avtom), se je mal zjokala, da hoče nazaj na igrišče, tolk sem bla iz sebe, da sem samo zaloputnila vrata avta in šla na igrišče pobrat rugzak in igrače, pridem nazaj si ona veselo prepeva v avtu.
Doma sem se še pol ure jokala (od bolečin v hrbtu in od živcev), sploh k sebi nisem prišla.  Sej vem, da ni bilo nič takega, ampak to se mi je prvič zgodilo in itak so posebne okoliščine z tem mojim križem, valjda da drugač bi jo že prej ujela, tako sem se pa v enem trenutku počutila tako nemočno, se mi je zdelo kot v filmu, kako me gleda in se mi sladko smeji, pa pok pod avto, sploh mi ta prizor ne gre iz glave... še zdajle mi gre na jok, tolk sem se vživela...sorry da sem se tuki izlila.
Danes gre moj ponjo v vrtec iz službe, ker mene tako vse boli (verjetno zarad včeraj), da tud dva koraka ne morem naredit, ne da se moram držat za steno ali pult. Groza!
Ah, sej bo.
Lp, Taška
|
|
|
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. He he, dans sem mal žleht, ker še vedno nisem plače dobila. NE MI ZAMERIT!!! 
