Bonda
|
Pozdravljene, Digi, Medvedka in Emamair! Vam bom še tukaj povedala, in sicer to, da je vsega konec. Je verjetno narava sama poskrbela. Sem zelo žalostna , po drugi strani se pa tolažim, da je bilo mogoče preveč cukra in pritiska, da ni šlo, in da bi lahko bilo kaj narobe, če bi šlo do konca. Sem šla pa že prejšnji teden do dr. Tomažičeve, in me je dala takoj na inzulin (ARH 8-6-8, IT 6), uvajanje sem imela, in tudi ona mi je rekla, da je tveganje zelo zelo majhno. Tako, da me sedaj razjeda še ena misel, ki sem si jo postavljala takoj, ko sem izvedela za mojo nosečnost. Ah, groza vse skupaj. Sej sploh ne vem, ali sem sama kriva, ali pa je bil ta splav čisto neodvisno on moje volje. Ne vem, je pa res, da sem težko sprejela inzulin in to merjenje cukra, merjenje časa, OH, ... . Z možem sva se odločila, da bova še delala na tem, vendar se bom bolj pripravila, psihično, še posebno s cukri. Jutri spet pokličem dr. Tomažič, povedala ji bom, kaj se je zgodilo. Ne vem, kaj bo sedaj z inzulinom, ali mi ga po pustila, ali ne, je pa res, da imam kar visoke cukre. Kot, da bi mi izulin ne deloval nič. Pa hvala vsem za spodbudne besede.
|