|
nejcko -> RE: Porodniška - starejši otrok doma ali naj ostane v vrtcu (23.3.2006 13:41:08)
|
Jaz sem imela ta starejšega v vrtcu in nimam zaradi tega slabe vesti, kajti mali hodi zelo rad v vrtec.
Zdaj pa še odgovor Miri. Jaz te občudujem in se mi tvoja odločitev, da imaš toliko otrok pri sebi, zdi hvalevredna. Nikakor pa se ne morem strinjati s tvojo izjavo, da mame otroke rodimo sebi, ker jih ne. Rodimo jih v svet in za svet. Meni je moj starejši to zelo zgodaj pokazal - naj bi ga torej zaradi nekih svojih egoističnih idej prikrajšala za vse tisto, kar je njegov karakter potrboval - družbo in nenehno gibanje? Žal, Mira, ne moreš vseh metati v isti koš in še manj trditi, da so nam naši otroci odveč, ker jih imamo v vrtcih.
Vsak otrok je drugačen. Moj ta starejši je izredno živ in zahteven otrok. Potrebuje konstantno akcijo. Zanj niso mirne igre, zanj ni risanje zanimivo več kot 10 min. On je otrok, ki mora plezati, riti po pesku in zemlji, se voziti s kolesom, brcati žogo. Mi pa živimo v stanovanju v 10. nadstropju. V stanovanju se hitro vsega naveliča in večinoma počne same bedarije, sposoben mi je v 10 minutah celo stanovanje obrniti naokoli, sploh v slabem vremenu, ko ni zlaufan, ko se počuti utesnjenega, naveličanega. Takrat mu moram biti nenehno za ritjo. Večkrat mi je v času, ko sem previjala tamalo, naredil kakšno tako bedarijo, da je bilo celo zanj nevarno. Ali pa sem malo komaj uspavala, on pa se je spomnil, da bi šel na sprehod in se je začel dreti na vse kriplje, ko sem mu rekla, da mora pač malo počakati.
Mi prosim poveš, kako naj bi ga bila sposobna sama nadzirati, medtem ko sem dojila, previjala dojenčka ali ga kopala? Večinoma pa sem sama tudi do pol devetih zvečer.
In potem vsakodnevni teatri zunaj na igrišču - mala je bila recimo lačna ali se je pokakala ali postala zaspana (zelo zelo redko je zaspala v vozičku) in se je drla na vse pretege, sin pa ni hotel domov in sem ga morala včasih tudi po pol ure prepričevati, da je šel, ponavadi hudo užaljen, togoten in se je drl na vse pretege. In sem mogla potiskati voziček, pa po možnosti nesti še njegovo kolo (ker ga je v ihti kar pustil), pa vse skupaj natovoriti v dvigalo, ki je bilo včasih tudi pokvarjeno, jaz pa po drugem CR.
(To so utrinki naših skupnih popoldnevov in vikendov, ko moža ni bilo doma)
Tako da, Mira, priznam, jaz si nisem rodila otroka zato, da bi sebe psihično in fizično povsem uničila. Mislim, da sem s tem, ko je sin hodil v vrtec, naredila veliko uslugo vsem - njemu in hčerki, ker sta imela kolikor toliko spočito in zadovoljno mamo, in sebi, ker bi se mi drugače utrgalo.
|
|
|
|