|
RE: Ko poči, poči zares! 23.3.2006 11:23:16
|
|
|
|
muki1
|
IZVIRNO SPOROČILO: Kerensa Ene par vaših postov mi je dalo misliti, ampak na nekatere lahko pa samo ponovim tisto, kar sem že v prvem napisala - da moja samostojnost v napačnih trenutkih izpade kakor samovšečnost. In natanko tako ste jo nekatere tudi tukaj razumele. V tem postu in na RR na splošno. Ampak če ne bi bila pripravljena na vse možne odgovore, tega sploh ne bi šla sem pisat. Za tiste pozitivne odgovore pa... Priznam, da sem sama sebi pomembna. Ni mi jasno, kam bi sploh prišla, če sama sebi NE BI bila pomembna. Nisem pa si na prvem mestu. Ko se za nekaj odločim (preden se RES odločim, pa TRAJA), potem tisto izpeljem. Slej ko prej. Ja, v tem primeru rinem z glavo skozi zid. Ampak to počnem v tem našem preljubem materialnem svetu, ne pa v partnerskem odnosu. V slednjem pričakujem kompromise. Ampak včeraj se mi je pa zazdelo, da so ti kompromisi prekoračili mejo. Nekatere ste me razumele, druge ne. Pač. Zato sem samo spraševala, koliko "sebe" pomakniti na stran in koliko "druge osebe" postaviti naprej. In kdaj. V kakšnih primerih. Vem, da nisem navedla konkretnega razloga, zakaj je med mano in Kamikazo počilo (nekaj zasebnosti pa le mora ostati, anonimna nisem pa nikoli), zato tudi konkretnega odgovora ne morem dobiti. Bom pa rekla HVALA tistim, ki ste nekaj malenkosti v moji buči kljub temu razsvetlile. Jaz bom pa pač vedno ostala jaz. Vedno si bom pomembna, vendar vem, kdaj moram kaj drugega za trenutek postaviti predse. Tole včeraj me je pa pač samo malo zmedlo in nisem bila več prepričana, "koliko Kamikaze postaviti predse", če razumete, kaj hočem povedati. Vidiš, v tem postu si mi všeč. JAZ, JAZ, JAZ, ki je res vel iz tvojih prejšnjih postov, je malo zamenjalo logično razmišljanje. Naj uporabim stavek, ki je že tisočkrat povedan, vendar tako resničen, partnerstvo ni nič drugega, kot sklepanje kompromisov.
_____________________________
Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.
|
|
|