 |
Ko poči, poči zares!
22.3.2006 16:53:22
|
|
|
|
Anonimen
|
In to pri meni in Kamikazi. Ja, očitno tudi midva nisva nobeni izjemi. Več kakor dve leti, odkar sva skupaj, se nisva niti enkrat skregala. No, včeraj je pa počilo. Meni, da ne bo pomote. Posledično pa še njemu. OK, nisva se ne tepla ne zmerjala ne nič podobnega, ampak sva si pa kar nekaj stvari servirala na pladnju, kakor se temu reče. Čez čas sem že razmišljala, kje so vse te stvari sploh bile ti dve leti. Nekje so morale biti. Zakaj sva bila pa tiho, pa itak nobeden od naju nima pojma, očitno. Na srečo se oba zavedava svojih pomanjkljivosti (temu namerno ne bom rekla napake, ker smo si ljudje pač različni), nobenemu se pa niti ne sanja, kako jih popraviti, omiliti ali karkoli že. Nenazadnje so tudi "pomanjkljivosti", ki so del najinega karakterja in ki so nama osebno všeč, na drugemu pa ne. Te so v bistvu še največji problem. Nočeva se jih znebiti, ker sva sama zadovoljna z njimi. No, saj posledice so pa potem lahko jasne.
Že celo življenje se imam za močno žensko in to sem nemalokrat dokazala. Sama sebi, ne drugim, da se prav razumemo. Presneto dobro se zavedam, kdo sem in kaj sem in če ne prej, pa od ločitve dalje, mi je popolnoma jasno, kaj sem ljudem v svojem življenju pripravljena dopustiti in česa ne. Očitno pa to (v nepravih trenutkih, seveda) deluje kakor pretirana samozavest in samozadostnost. Ampak glede na to, da nisem ne stanovanjsko ne finančno ne kakorkoli drugače odvisna od nikogar, vem, kje so moje meje. Recimo, da je Kamikaza to mejo včeraj pri eni stvari prestopil. Namerno ali ne, ne vem, ker ga v vsem svojem besu nisem vprašala tega. Še do danes ne. Pa dvomim, da ga tudi bom. Ampak to ni bistvo. Bistvo je v tem, da je rekel, da je večino "pomanjkljivosti", ki sem mu jih servirala, pripravljen "kompenzirati" z mojimi. Pač dogovor, kakor naj bi med partnerjema bil. Jaz pa se od določenih svojih lastnosti nisem pripravljena "posloviti". Ker sem to pač jaz in so del mene in ker sem si taka všeč. Si kar nekako ne predstavljam, da bi se spreminjala zaradi kogarkoli drugega razen zaradi same sebe. Preveč slabo izkušnjo iz preteklosti imam s tem in vem, kam to pelje. Na koncu bi bila le še senca same sebe, tiste originalne Kerense, in povrhu vsega še popolnoma nezadovoljna sama s sabo, ko bi to ugotovila. Pri vsem, s čimer se v življenju ukvarjam, mi pa res ni treba še tega.
Kaj pravzaprav sprašujem oz. hočem povedati?
Zanima me, kje so meje kompromisov in kako daleč se "spustiti"? Dejstvo je, da sva oba s Kamikazo tako trmasta, da se je včeraj kar kadilo. Vsaj meni se je. Kako, hudiča, sva bila sploh lahko tiho toliko časa, madonca?
Ja, pa ne me poslat kam na razmišljanje v kakšne toplice ali na kmečki turizem, ker točno veste, kakšno je moje finančno stanje...
|
|
|
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Pa si rečem: ne zdele pa ne bom popustila, se bomo pa grdo držal, ni problema. Sam pol pa ne zdržim, mogoče dan, dva. 
In takrat, ko iščemo in tudi najdemo ( srebanje juhe, riganje, poplava v kopalnici po tuširanju, vrtanje po nosu,..... bla bla... banaliziram....) bi morali zavestno izklopiti "****is" in pošteno ( do sebe in njega) pomisliti : pa zakaj hudiča, bi bil njegov smrkel na prstu bolj nagravžen od mojega, ker roko na srce, to tudi sama večkrat počnem.... 
), ki dolgoročno prinaša če že ne idealen, pa vsaj znosen , da ne rečem, spoštljiv, prijazen, ljubeč odnos... Tak, kot si ga želiš imeti z osebo, ki jo imaš rad in s katero si se odločil biti.
