Ti se pa že ne boš drla name

Ti se pa že ne boš drla name (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi

Sporočilo

*Karmen* -> Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 11:50:42)
Sicer imava prve sosede oddaljene več kot sto metrov. Ampak včasih enostavno ne moreš preslišat kaj se pri njih dogaja, ker so preveč glasni. Danes še posebej. Pred leti sta pri tej hiši sama ostala oče in sin. Sin je osnovnošolec. Mati mu je umrla. Predlani pa si je oče našel novo življenjsko sopotnico. Od takrat se je sinu dobesedno mal utrgal... Saj se noben sosed ne vtika v njihove zadeve, sam so tko glasni, da že ne moreš preslišat. Danes me je pa en stavek sosedovega sina kar malce šokiral. Zgleda, da je šprical šolo in je prišel domov že zelo zgodaj. Bil je malce presenečen, ker je tudi mačeha prišla že prej iz službe. Valda, da ga je nazijala. On pa njej nazaj: "Ti pa že nisi moja tastara in se ne boš drla name..." Sej ga po eni strani razumem, ampak po drugi pa spet... Če se postavim na njeno mesto, bi me prekleto zabolelo. Soseda je v pogovoru že velikokrat priznala, da ne ve več, kaj naj stori, ker je pastorek nikakor noče sprejeti kot novo očetovo sopotnico. Povedala mu je, da noče zamenjati njegove matere, da pa bi ga vseeno rada osrečila. Tako njega kot njegovega očeta. Ženska se zares trudi. Ampak uspeha ni. Da pa je vse še bolj grozno, je tudi oče tega nadebudneža kar tiho. Ne postavi se ne na njeno, ne na njegovo stran. Kaj bi v tem primeru storili vi?

Anonimen -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 11:55:29)
O hudo. Za vse. Za otroka najbrž najtežje. Logično, da se oče ne postavi na nobeno stran, saj njemu je drugemu po vrsti najtežje. Ja, če tako pomislim, je tej ženski res še najlažje. Ona lahko gre, kadar hoče, čeprav verjetno to ni njena želja. Težko se je že v njihovo kožo postavit, kaj šele kaj predlagat. To je po moje vprašanje za strokovnjake, za ljudi z izkušnjami na tem področju. Oni bi najbrž znali kaj svetovat. Nja se ženska obrne na kakšnega takega človeka.

tehnofil -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 11:59:30)
Samo z ljubeznijo. Ne z dretjem. Otrok potrebuje ljubezen. Spoznanje, da ga ima rada tudi ko naredi kaj slabega. Mama ga je imela. Samo to in nič več.

CatJa -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 12:02:10)
'Nazjala ga je.' Potem tudi ona nima pravega pristopa. Najprej bi se o vzgoji otroka morala zediniti starša, pri tem bi moral oče dati vsa pooblastila novopečeni mami in jo pri vzgoji podpirat. Tako pa ...... Uboga mačeha.

pikica123 -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 13:17:00)
Sam veš, res je da ona ni njegova mama in ubistvu se res nima kej dreti nanjga, to pravico ima samo oče. To niti ni pravilen pristop. Veš, ona je vseeno prišla k hiši in si mora ljubezen pridobiti, ne pa bit vsiljiva. Je pa težko sprejeti eno tujo osebo, še sploh pa jo ubogati.

Gina -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 13:40:46)
A dajte no, ženske, a ve pa svojga mulca ne bi nazjale, če bi prišel iz šole veliko prej in bi vedele, da šprica? Matr mi je to mimo, da mama lahko, mačeha, ki ga pa hoče sprejet, pa ne sme. Mali je lahko srečen, da ga ženska hočpe sprejet ravno toliko, kot je lahko ona srečna, če bi on hotel njo. To je obojestransko. Čim ena stran zataji pri takih odnosih, je štala. S kakšno pravico pa mali s komerkoli, ki skrbi zanj sploh takole govori? In ne, pri posestniških otrocih, ki so imeli za dodatek samo enega od staršev nekaj časa čisto in samo zase, se včasih pojavi problem, da tega starša nočejo deliti, da so nesramni do partnerja potem, da nočejo imeti nikogar, ki bi še hotel kaj od njega, otroka, nočejo nikogar, komur se je treba prilagajat, sploh če očeta lahko mirno okrog obrnejo (kar očitno fant zna, če šprica šolo). Še če otrok ni posestniški, pride do tega problema, kaj šele, če je take sorte, pa še malo predrzen in nevzgojen. Oče bi se moral postaviti na stran mačehe. Zakaj? Nekoga imaš lahko rad samo in izključno pod pogojem, da ga spoštuješ. Dokler pa mali mačehe ne bo spoštoval, je pa tudi rad ne bo imel. Dokler mu bo samo v rit lezla z "ljubeznijo" v obliki dopuščanja vsega, prav gotovo ne bo pridobila ne spoštovanja ne ljubezni. Ljubezen je tudi to, da otroku postaviš meje in če šprica šolo, mu jih moraš. In če otrok na lepo besedo ne sliši, ga najbrž ravno tepel tudi ne boš. In če tudi kazen ne pomaga, kaj pa boš, se ne smeš dreti? Ne, dragi moji, premajhne otroke imate nekateri, da bi lahko trezno presojali, samo ljubezen v obliki prijazne besede do nekaterih razvajenih modernih otrok prinese obratne rezultate od zaželjenih. Če mi ne verjamete, boste pa morali doživeti na lastni koži. Pa ne zdaj obračat mojih besed, jaz sem v osnovi daleč največji pristaš prijaznosti in normalnega komuniciranja, ampak kadar pa gre otrok čez meje dobrega okusa, kar špricanje vsekakor je, potem pa ni zagovora zanj. Če bi jaz kdaj mlada umrla, želim, da imajo moji otroci spoštovanje do vsakega, ki bi zanje skrbel in če bi skrbel kot mati, ima tudi pravice kot mati. Tudi v primeru, ko gredo moji otroci k bivšemu in imajo tudi tam neke vrste "mačeho", želim da jo ubogajo in da jo spoštujejo. In ne, ne želim, da jim je tam vse dovoljeno, če pa zganjajo neumnosti, jih je pa treba naučiti, da jih ne bodo več. Saj to ni zaradi mojih kapricov, ampak zaradi tega, da bo njim lažje v življenju. In če je tale zgoraj omenjena mačeha natulila otroka, ga je z razlogom, da bi naredil šolo, na pa ostal brezposeln, ali vsaj z grajo.

Vesna -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 14:08:10)
bravo gina,se podpišem pod tvoj post.sem enakega mnenja.

matahari -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 14:13:37)
polnaoma se strinjam z Gino..sem v podobni situaciji..sin mojega moža je sicer do mene zelo prijazen in tudi jaz ga imam rada..včasih mu tudi bolj strogo povem kar mu gre pa mi ne zameri..imam do njega enak odnos kot do svojih dveh sinov..tudi njima ne popuščam..je pa problem moj mož, ker mu daje potuho..mali je star 22 let, ne dela nikjer..spi podnevi, ponoči pa žuri in računalnik..ponudila se mu je služba ampak on za 180.000 sit na mesec ne bo delal..seveda ne, ker mu ni treba, ker ima vsega dovolj..moj pa nič..samo, da je mir doma..jaz kot mačeha pa vedno pravim takole: če sem dobra ko kuham, pospravljam in za vse poskrbim potem si lahko vzamem pravico tudi, ko je potrebno kaj reči..seveda to rečem na lep ampak strog način..če bi tukaj oba z možem nastopila skupaj bi bili rezultati sigurno bolj vidni..tako pa: zakaj? Vsi otroci so enaki, skoristijo tam kjer lahko, odvisno je koliko jim pustimo...

CatJa -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 14:17:49)
Mislim, da se vsi strinjamo, da bi moral oče nekaj naredit, a ne? Kaj ti nuca tuljenje, prijazna beseda, klofuta, karkoli pač že, če otrok še lastnega očeta ne upošteva pet posto. Pa je lahko mačeha še tako idealna .......

alea_si -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 14:35:54)
Ne bom rekla, da se v osnovi ne strinjam s tem kar je zapisala Gina - da lepa beseda in ljubezen pač vedno ne pomagata in imata lahko celo nasproten učinek. Podatek, ki se mi zdi bistven v tej zgodbici je dejstvo, da je fantu v osnovnošolskih letih umrla mama. Vsi tisti, ki tega niste izkusili na lstni koži si bolečino, praznino in še milijon drugih občutkov - in nezavednih reakcij na te občutke, ki te spremljajo od tistega trenutka naprej težko predstavljate - verjetno je to celo nemogoče. Primerjava s starši, ki so se ločili je skrajno neprimerna. Mamice, ki odide zavedno ne moreš nikoli več poklicati, objeti, se z njo skregati ali ji povedati, da ti je žal, da nisi ostal v šoli do konca pouka ali pa, da se ti res nikakor ni dalo. In verjemite, da ni lahko. Nikoli in nigdar je nihče ne more nadomestiti in normalni prihodnji partnerji drugega izmed staršev tega niti ne poskušajo. So blizu in imajo radi, ampak ne prevzemajo vloge tistega, ki manjka, ker je ne znajo, ne zmorejo in za otroka, ki se svoje mame dobro spomni (sploh v takšni starosti) in jo pogreša (pogrešati je ne nehaš nikoli, ne glede na vse!) ne morejo prevzeti. Lahko pa razvijejo odnos, ki temelji na spoštovanju in to je najbolj pomembno. In ja, fantova reakcija res ni najbolj simpatična, ampak vseeno logična. Ko se počutiš napadenega pač napadeš nazaj in to z orožjem, ki najbolj boli. To, da v resnici najbolj zaboli prav njega, ki vedno znova ve, da mame ni več, tisti, ki teh občutkov na srečo ne poznate, verjetno ne pomislite. Po naravni logiki stvari otroci naj ne bi izgubljali svojih staršev v mladih letih,a jih in s tem se spopadamo vsak po svoje - da preživimo bolečino in se navadimo živeti z njo. Velikokrat reagiramo narobe in nas je težko razumeti, ampak stvari pač ne grejo vedno po istem kopitu. Sicer pa je ključ vedno znova in znova KOMUNIKACIJA.

Bejba -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 14:57:26)
Res je, da nikakor ne moremo primerjati ločitev staršev in smrt enega od staršev, vendar bom vseeno povedala svoj primer. Jaz fanta popolnoma razumem. Moji starši so se ločili, ko sem bila stara 11 let. Že tako sem bila v najbolj "kritičnih" letih, potem pa še tole. Moja mami je spoznala drugega in tako je prišlo do najhujšega. Mene je vse še toliko bolj prizadelo, ker sta se moja starša prej lepo razumela. Nikoli ni bilo kakšnih glasnih prepirov, bilo je veliko kazanja ljubezenskih čustev, medsebojnega spoštovanja. imela sem vsega dovolj, veliko ljubezni in veliko obeh - tako mame kot očeta. Potem pa bum kot strela iz jasnega. Seveda sem jaz krivila mojo mami oz. njenega "ta novega". Nikoli ga nisem mogla sprejeti, čeprav moram priznati, da je dober človek. Tako do moje mami kot do mene. Vendar je med nama še vedno velik prepad, ki sem ga takrat zgradila in je tam še danes. V bistvu se ni nikoli vtikal v mene, vedno je moja mami reševala probleme, ki so bili povezani z mano. Enkrat pa je med nama le prišlo do hudega trenja. Z mojo mami imata tudi sina, torej mojega polbrata, ki je 13 let mlajši od mene. In tako sva bila eno popoldne jaz in moj očim sama doma z malim dojenčkom (mami je šla na obletnico mature). Moj bratec pa je imel ravno obdobje hudih krčov. In tako se je cel dan drl in drl, nikakor ga nisem mogla potolažit, njegov oče pa je imel skoz neke opravke, zato sem klicala mami kaj naj naredim. V tistem, ko sem imela mami na telefonu je prišel domov. Dala sem mu telefon in mami ga je nazjala da kako me lahko samo pušča v taki situaciji. On pa se je takrat obrnil k meni in me začel res grdo nadirati - da kaj imam mamo za klicat in tako naprej. Ja, in v tistem trenutku sem se zadrla nazaj podobno kot tale fant: Kaj se dereš name, saj nisi moj fotr. Bila sem besna na njega, že tako sem ga takrat sovražila iz dna duše, ker je bil on zame krivec, da je naša družina razpadla (čeprav danes vem, da morata biti za to vedno dva). Takoj mu je bilo žal, to je storil v trenutnem afektu. Opravičil se mi je, vendar na njega nikoli nisem gledala kot na svojega "drugega" očeta. Čeprav je bil vedno dober do mene, mi tudi marsikaj omogočil. Še danes ko imam svojo družino in se z njim vidim enkrat na teden ali dva tedna, ko gremo tja na kosilo, se nikakor ne morem sproščeno z njim pogovarjat, ker imam še od otroštva v sebi neko fiksno idejo, da ga ne smem imeti rada in da ga ne smem sprejeti. Res krivično do njega - priznam. Posebej zato, ker je zelo osrečil mojo mami. Hotela sem povedati, da ne fantek, ne mačeha nista ravnala prav, ampak jaz ga popolnoma razumem. Se opravičujem za dolgo klobaso, upam, da ste jo uspele prebrati [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]. LP; Bejba [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/nosecka.gif[/image]

Gina -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 15:09:23)
Alea-si, mačeha pač ni nič kriva, če je otroku umrla mama in niti ni dolžna prenašati, da se otrok nad njo spravlja, zato ker je izgubil mamo, ker je imel ne preveč sreče s tem v zvezi v življenju. Ampak ta otrok se ne zaveda nečesa, namreč da ga vsaka ženska sploh ne bi hotela imeti za "pastorka". Pojma nimaš, kako veliko žensk noče sprejeti te vloge, se jim zdi, da morajo biti otroci hvaležni, če jih one sploh pogledajo, se one počutijo ogrožene od njih (tako kot se tule on od nje). Tale otrok je pa, če take grdobije govori, neodgovoren in nesramen. In ne vidi, da ima veliko srečo v življenju, ta hip ga nekdo hoče sprejeti, hoče ga imeti rad - pa četudi kdaj zakriči, ker šprica šolo. Meni se to ne zdi kruta usoda, ampak nekaj lepega. In če mene vprašaš, nobene ljubezni ni za zametavat. In ja, noben izgovor, da mu je umrla mama, tega ne pretehta - usoda mu zdaj nudi nekaj fajnga, on pa se obnaša, kot da je edini na tem svetu, ki trpi. Vsi na tem svetu trpimo, vsak ima kruto usodo, samo da ima vsak svoj koš za odnesti na drugem področju. Ampak v resnici ne poznam nikogar, ki ne bi imel veliko za podelat v življenju, nikogar, ki bi mu bilo samo luštno in zraven tega poznam veliko ljudi, ki sicer imajo starše, pa ti ne zaslužijo tega imena. Kaj je zdaj boljše, da je imel mamo, pa da je kmalu umrla, in da ima zdaj mačeho, ki ga hoče, ali da bi imel starše, ki bi ga zanemarjali in poniževali, kot jih je imel marsikdo. Aja, meni je tudi mama umrla, ko sem bila še mlada, ne ravno v oš, ampak bila sem mlada, tudi meni je bil šok. Ampak nič drugega ti ne pomaga, kot da sprejmeš svoj koš in si ga narediš čim lažjega, pa da sprejmeš tudi lepe stvari, ki se ti zgodijo v življenju za lepe, ne pa da obračaš reči iz lastne razvajenosti in si jih prikazuješ kot grde. Bejba, v tem primeru te čisto razumem. Se mi pa zdi, da mogoče je kriva tudi malo tvoja mama, ker ni pustila njemu, da se naveže nate, gotovo ne nalašč,- si napisala, da je vse sama urejala - morala bi pustit njemu, da tudi on naveže stik po svoje, le tako bi se čutil najbrž resnično očim. Po moje je to problem nas, mam, ki nas preveč skrbi za otroke. Mogoče to tudi jaz delam, moram razmislit. Vsekakor pa očitno tudi očim ni imel velike težnje ti priti blizu, kljub temu, da je skrbel zate, gotovo mora biti nekje vzrok vsemu skupaj.

CIPRESA -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 15:11:23)
Take in podobne situacije so kar hude tako za otroka kot tudi za žensko ki se trudi da bi bila otroku čim bližje. Alea_si je dobro napisala da je otroku ki izgubi mater v teh letih zelo težko, saj mu slika mame istane zavedno pred očmi in se težko sprijazni da ima oče novo sopotnico saj ne razmišlja kot odrasel človek. Še vedno čuti bolečino in praznino in mu jo ne more zapolniti nobena druga oseba. Pred leti se je v našem kraju zgodila huda tragedija nekega fanta (najstnika) ki mu je prav tako umrla mama oče pa si je našel novo sopotnico. Fant ki je bil navezan na mamo je dobil "novo mamo" s katero se je moral sprijazniti ker je oče tako želel. Jaz in vi ki že znamo presoditi tako odločitev to razumemo, ta fant takrat star 15 let pa tega ni dojel in sta si bila z to mačeho non stop v laseh. Ni in ni se sprijaznil z dejstvom da na mamini postelji spi druga ženska, da mamine lonce uporablja nekdo drug .... vse to ga je nekega večera ko mu mačeha ni dovolila it na Veliko planino s prijatelji pripeljalo do tega da je doma v svoji sobi naredil samomor. Oče se njegovim čeprav tihim a vendarle glasnim klicem ni odzval, ko ga je 2 leti skoraj prosil naj se postavi na njegovo stran, naj ga vendarle razume, pa odziva ni in ni bilo. Tako da take in podobne situacije se po mojem mnenju vsekakor ne smejo reševat z zijanjem in vpitjem ker imaš lahko za posledico zelo krut scenarij. Fant mogoče še ni v celoti sprejel mamine smrti in še ne razmišlja kot mi, zanj se je svet vrtel okrog mame in izguba le-te mu je prizadejala velik udarec in njegova reakcija se do neke mere zdi upravičljiva ker izvira iz prizadetosti in žalosti, mačeha pa bi vseeno mogla biti pozorna na svoje besede in krotiti nenadne izpade, čeprav verjamem da je tudi njej težko.

alea_si -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 16:09:51)
Gina mislim, da tvojemu tehtnemu in racionalnemu razmišljanju manjka predvsem razumevanje tega, da govorimo o otroku, ki je poleg vsega bil še močno čustveno prizadet. In to, da te ima nekdo rad in te "hoče sprejeti za pastorka" res ni največja sreča v življenju. Tudi ženska se je verjetno po tehtnem premisleku odločila, da si želi v tako družino, ob tem pa dvomim da je fanta kdo vprašal, ali si jo želi "sprejeti kot mačeho". Stvari niso črnobele in ljubezen je žal redko brezpogojna. In to da ti je umrla mama NIKOLI ni izgovor....

Anonimen -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 16:18:58)
Uf, alea_si, kako zelo se strinjam.

Anonimen -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 17:11:55)
Tudi jaz se strinjam z tabo Alea_si, otrok je otrok da bi mu polek krute usode ki ga je doletela očitali njegovo vedenje je neprimerno. Obenem sem tudi mnenja da otrok ne reagira nič drugače kot njegovi starši ali pa mačeha (če mu pokažemo kaj lahko - da se zaderemo, se bo drl tudi sam). Od otroka ki mu je umrla mama je tudi nesmiselno pričakovat da bo mačeho sprejel z odprtimi rokami. Mačeha je sama vedla v kaj se podaja in z vsem svojim razumom sprejela to vlogo za razliko od otroka ji je bil dobesedno prisiljen sprejeti tujo žensko in jo sprejeti kot svojo mamo. Normalno in pričakovano je njegovo vedenje v tej situaciji in to bi morala oba odrasla človeka (oče in mačeha) vedeti že perej in se na to pripraviti. Moj nasvet je da se naj z fantom pogovori njegov oče, naj mu stvari proba razložit in naj ga razume in pusti fantu čas za žalovanje ki ne izgine kar čez noč. To bi bilo potrebno že pred njeno vselitvijo in tudi otrok bi moral imeti pri tem neko vlogo ne samo očetove želje.

Gina -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 18:45:29)
Ja, prav gotovo, ona je vedela v kaj gre, zdaj pa mora biti ali žrtev tega ali pa naj gre. Res imate občutek za soljudi. V bistvu vedno gledate edino in zgolj iz stališča, da ima otrok vedno prav, ne glede na to, kaj počne, kako ravna, ker mu je mama umrla in ga moramo zdaj pomilovat do konca življenja. Ne, jaz se s tem ne bom nikoli strinjala. Lahko rečem, da je prav, da se otroka upošteva, prav je, da se z otrokom veliko pogovarja, prav je, da se mu da veliko, ogromno ljubezni, prav je, da se skrbi zanj na najboljši možni način. Vse to je pričakovano in bi bilo zanj daleč najboljše. Vendar.....kaj pa če on vse to ima, pa se vseeno tako vede? Ne, nobena mamina smrt ni razlog za opravičilo njegovega vedenja. In ne, ni mačeha tista, ki bi se morala izključno prilagajat. Otroka je potrebno naučit odgovornosti in čuta za soljudi. Tudi otrok mora vložit določeno mero svoje energije v odnos. In ne, ni fer od otroka, da zahteva svoje, očeta zase in da nalašč nagaja mačehi, ona pa bi morala vse pogoltnit, zato ker je otroku umrla mama. Ne, ni fer. In ne, njej ni treba zato delat z otrokom v rokavicah ali drugače rečeno hodit po jajcih zato. In ja, še vedno mislim, da je vsaka ljubezen dragocena in da nobene ni za zametavat, in zdi se mi še to, da so je današnji otroci tako prepolni (ljubezni namreč), da je več ne cenijo. Žalostno je to. POleg tega s tem učimo otroka, naj visi na preteklosti, če mu ne pomagamo odcepit od tam. Daleč najboljša stvar, ki jo lahko za otroka narediš, da ga naučiš spustit reči, pa četudi je to tvoja mama. Prav je, da je na posebnem mestu v njegovem srcu, vendar se mora naučit živet naprej. Tako pač je v življenju. Vem da se sliši kruto, in tudi je, ampak vse ostale reči so nepomembne, če ne moreš spustit, blokirajo te, hipnotizirajo, počutiš se zanič, razmišljaš grozne reči, nič ni od tebe, špricaš šolo.... Eh, brez veze, tudi ve ne morete spustit, ne morete se vživet v situacijo, da bi vaš otrok ostal brez vas in bi ga kakšna druga dobila in bog ne daj tulila nanj, ker je šprical. Samo to je. Aja, seveda da bi moral oče tukaj nekaj naredit, ampak očitno je, da ne zna. Aja, ne razumem, kaj si hotela povedat, da to, da mi je umrla mama, ne more biti izgovor? Kaj naj bi bil izgovor. Hotela sem povedat, da vem, kako se človek počuti, ko izgubi mamo in verjemi mi, da se tudi ti ne boš počutila dobro v tistem trenutku niti mnogo trenutkov kasneje. Meni je bila mama najboljša prijateljica in človek, ki sem mu VSE povedala. Bila mi je vse na tem svetu, nikogar na tem svetu nisem nikdar imela niti ne bom imela več, ki bi mi toliko dal v vseh ozirih možnih - ni je bilo stvari, kjer bi me razočarala, bila je zame največji človek, ki je na zemlji kdaj obstajal, boljšega ne poznam. V življenju ni naredila reči, s katero bi me prizadela, nikoli mi ni nič očitala, bila je zame najboljši človek, kar sem jih kdaj poznala. Zatorej ne govori, da ne poznam bolečine ob izgubi takega človeka mame+najboljše pirjateljice, s katero sem lahko govorila prav vse kar je šlo skozi moje misli kdaj. Vendar me je naučila še mnogo več. Naučila me je ne-viseti-na rečeh in na ljudeh. To je največ, kar mi je lahko dala. Zato ti lahko rečem, bolečina ob materini smrti vedno je in vedno je grozna in celo čez leta te misel na mami nekje v žari boli in peče in stiska. Vendar imaš dve možnosti - to sprejmeš ali pa ne sprejmeš. In to ni odvisno od tega, ali si otrok ali odrasel, ampak od tega, kako dojemaš ta svet in pa od tvojega karakterja.

Anonimen -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 19:33:22)
Gina tole se mi zdi še vseeno zelo krut pristop ki ga opisuješ in sem se vživela v situacijo. Kar tako pozabiti in iti naprej ne gre, vsak izmed nas potrebuje čas za žalovanje ki pri nekaterih traja dlje kot si predstavljamo sploh pa pri otroku je potrebno biti pazljiv in ne pričakovat od njega da sprejme osebo ki bo nadomestila njegovo mamo. Jaz mislim da je potrebno sočutje, veliko pogovora, razumevanje do otroka, nemoremo kar pričakovati da bo sprejel smrt mame kot pač kruto usodo iz katere se bo moral čimprej rešiti in pustiti stvar za sabo. Učiti se kako živeti naprej brez mame je naloga sedanjih staršev da mu pri tem pomagata in dretje nad njim zakaj ni bil v šoli ni niti pod slučajno koristno. Kaj vemo kaj je bil razlog da ni šel v šolo? Mogoče je razlog tudi v tem da se počuti osamljen, prazen kar je zelo pogost pojav pri takih otrocih. In otrok prav gotovo ne dojema stvari tako kot odrasla oseba ker jih ne razume že smrt mame mu je nerazumljiva kaj šele dejstvo da si je oče poiskal novo sopotnico. Zato jo ne sprejema z ljubeznijo še posebej ne takrat ko mu ukazuje in se nanj dere. To ga še bolj oddaljuje od tega da bi jo sprejel in tudi nevem kateri otrok se v njegovih najstniških letih ubada s tem da mora biti hvaležen mami zato ker mu pere, pa lika, pa kuha.... to mu je v tistih letih samoumevno in zato ne dojame tega da če mu lahko pere,lika kuha se lahko tudi nanj zadere. Tudi jaz sem mnenja da če se enkrat odločiš da greš v tako zvezo sama dobro veš kaj te lahko tam čaka in lahko rečem vsaka čast takim ki se tega lotijo ker je velika možnost da te otrok ne bo sprejel in je odvisno od tebe kako trdo kožo imaš in močne živce ker mame ne moreš zamenjati lahko jo le nadomestiš!!!!!

Marogica -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 19:47:30)
Se popolnoma strinjam z Gino. TU sploh ne gre za relacijo mama- sin, ali mačeha-pastorek. Seveda oba nista v zavidljivi situaciji, vendar se točno enake situacije dogajajo na relaciji mama-sin, oz se bodo dogajale tudi vsem nam, ko bodo otroci v tej starosti. Pa še kako se bomo zadrle v podobnih situacijah. Vsem ostale, ki ste napisale svojo osebno izkušnjo, pa moram povedati, da nisem opazila ničesar katastrofalnega v obnašanju očima/mačehe, oz. nič drugačnega, kar tudi jaz nisem doživela od mojega očeta ali mame. Pri vas je pač slo bolj zato, da ste se čutile bolj prizadete, ker je to naredil "tuj" človek, ne pa mama/ata. Vsi smo bili kdaj prizadeti s strani staršev ali pa krušnih staršev, ker smo to tako doživljali, ker nismo razumeli ali pa so bili res takšni. Vendar ne zaradi "funkcije", ki so jo imeli v našem življenju, temveč zaradi karakterja.

alea_si -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 19:57:44)
Saj dejansko ne vem, kako še naj poskušam razložiti kar sem poskušala do sedaj. In Gina,da se ne bova narobe razumeli - iz tvojega predhodnega posta sem že ugotovila, da si tudi ti ostala brez mame. Sploh pa nisem rekla da TI ne veš kako je, ampak da enim na srečo tega ni treba izvedeti tako hitro. Sicer pa mislim, da je velika velika razlika v tem, če starša izgubiš ko si v rosnih najstniških letih, ali pa enkrat, ko so ti stvari že malo bolj razumljive in ko imaš formirano lastno osebnost. Najstniki imajo itak že brez tega mali milijon težav in se nasploh težko soočajo z realnim svetom. Kakor koli že, vsak ima pravico do svojega mnenja in svojega pristopa do otrok. Vse kar sem hotela povedati je to, da so fantovi vzroki za izpade morda drugje kot v kljubovanju in nesprejemanju mačehe.

CIPRESA -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 20:26:41)
IZVIRNO SPOROČILO: Marogica Seveda oba nista v zavidljivi situaciji, vendar se točno enake situacije dogajajo na relaciji mama-sin, oz se bodo dogajale tudi vsem nam, ko bodo otroci v tej starosti. Pa še kako se bomo zadrle v podobnih situacijah. Marogica se strinjam da se podobne situacije in nesoglasja lahko zgodijo tudi med mamo in sinom a mama je le mama in otrok jo drugače sprejme kot pa mačeho. Že v vzgoji mame in mačehe so lahko razlike. Kako ga je mama vzgajala in kaj je bilo za njo pomembno da sin osvoji je lahko čisto nasprotje od tega kaj mačeha pričakuje od njega. Špricanje šole res ni pohvale vredno a mislim da s tem otrok nakazuje da je nekaj narobe oz "potiho kriči" po nečem zato spremeni vedenje in dela tudi neumnosti. Nenaden izbruh jeze to nebo nikakor popravil le še podaljšal rok fantovega zaupanja in sprejemanja mačehe.

Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (14.3.2006 20:37:56)
[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Anonimen -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (14.3.2006 20:40:38)
Vse kar sem hotela povedati je to, da so fantovi vzroki za izpade morda drugje kot v kljubovanju in nesprejemanju mačehe. Ja, se strinjam, jaz tudi tako mislim. Otrok pač še ni toliko zrel, da bi lahko gledal na stvari racionalno. Otrok ve, kaj čuti, in je verjetno zmeden. Sploh se mi zdi stanje v taki glavici zaradi takih razmer blazno kaotično. Bogve, do česa vsega lahko to pripelje, če se s takim otrokom ne ravna pravilno. Kaj pa je to, pa najbrž vedo pedopsihologi. Upam.

tehnofil -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (15.3.2006 20:46:25)
IZVIRNO SPOROČILO: Gina Matr mi je to mimo, Sem hotel malo naštevati, samo je brez veze. Gina se popolnoma strinjam s tabo KAKO BI MORALO BITI in ČESA SE OTROK NE ZAVEDA. Vse je točno tako. Samo to ne spremeni sedanjega stanja in vstrajanje na načelih kdo bi kaj moral ne bo prineslo nobenega izboljšanja v odnosih. Samo vprašanje je bilo, kako to spremeniti. Z nadiranjem sigurno ne, ker s tem daje otroku vzor, da je to dovoljeno ko si odrasel, njemu pa ne ker je otrok. Sam želi biti odrasel in si to pravico (ki jo imajo kao odrasli) jemlje. To ni res. Nobenemu ni dovoljeno, vedno si vsak sam dovoli. Kako naj je ne bi nadrl nazaj, če je ona njega? To mi ni jasno. A to pomeni poslušaj me in ne glej kaj delam? IZVIRNO SPOROČILO: Gina Dokler mu bo samo v rit lezla z "ljubeznijo" v obliki dopuščanja vsega, Tako si razumela, ko si prebrala. Samo to sploh ne piše, tako da.. .nevem.... [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image] Ker če mu rit leze (v obliki dopuščanja) potem to ni ljubezen. Si mi pa vspodbudila vprašanje, ki je po moje bistveno: Prvo se mora sama vprašati, kaj čuti do njega? Kaj res čuti. Ali res čuti ljubezen? In če ne, potem mora najprej sama kaj spremeniti predno zahteva da jo bo fant sprejel. Kako fant čuti je lepo povedala alea_si. In tudi ona je izbirala, fant pa te izbire ni imel (bi moral bit srečen gor ali dol). Sploh pa je špricanje šole stvar očeta, da to uredi (ker je oče otroka in ni potem izgovora kdo bo komu kaj rekel).

Gina -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (15.3.2006 21:18:39)
Res se nisem hotela več spuščat v debate, ki nimajo konca, ker pač vsak meni drugače, ampak..... tehnofil, jaz sem prebrala prvi post, v katerem piše: - da se mačeha trudi, da želi sprejeti otroka, da je prijazna - da je pri hiši že tretje leto - da je otroku mati umrla še precej pred tem - da je otrok ne namerava sprejeti - da oče ne naredi nič pametnega, kar bi izboljšalo stvar Zdaj veš, tehnofil, kje sem prebrala, da mu "v rit leze z ljubeznijo". Očitno njena strategija ni prava. Sicer pa morda kdo drug ni prebral posta ok. Jaz bi se strinjala z marsikom, da ona ne dela prav, če ne bi bilo zgoraj napisano, da se mačeha trudi in trudi in da si želi spoznati otroka, mu pomagati in ga ljubiti. V primeru, da bi bila ona nastrojena proti otroku, ne bi bilo opravičila zanjo, bi se meni celo zdelo, da je mogoče še celo prav, da ji je to rekel. Vendar ni pisalo, da se ona zanj ne briga. Očitno skrbi zanj kot mama. Ona bi mu celo rada bila mama, če ne ne bi prišla v družino z namenom ga vzljubit in vzpostavit en normalen odnos. Če ne bi bila dovolj zrela, mu ne bi rekla, da ne želi nadomestiti matere, ampak da ga vseeno želi osrečiti. Torej sklepam, da gre za normalno razumno osebo. In vsaki razumni osebi se enkrat njena meja potrpljenja konča. In opravičljivo je, da otroka natuli, če šprica šolo. Dejstvo je, da ga jaz ne bi vzela prav resno, če bi mi rekel, da jaz že nisem njegova mama, da se bom drla nanj, mislila bi si, da je pač v puberteti, ampak vseeno bi vztrajala, da šole ne sme špricat in pika. In nič se ne bi počutila krivo, ker se derem. Zdaj pa še vprašanje za vas, ki menite, da je naredila narobe: Kako naj bi ona reagirala, ob predpostavki, da je on nikoli ne bo sprejel za mačeho? zdaj ima mali plan, da je ne misli sprejeti in tega plana se drži že tretje leto. Predpostavimo, da pri pubertetnikih itak z lepo besedo nikamor ne prideš, ker v puberteti razum nekam gre začasno, otrok še sam ne ve, kaj bi rad, poleg tega vidite, da še pri odraslih ljudeh lahko razlagaš in razlagaš, pa ima vsak drugo pamet, ti ne bo verjel, kot vi zdaj meni ne, pa smo vendar vsi razumska bitja, ampak jaz bi naredila po svoje, vi po svoje, zakaj potem pubertetnik ne bi naredil po svoje, briga ga. Če ga bo kaznovala, je pa itak ne bo upošteval. Če bo prepustila vse očetu, je že v osnovi obsojena, da otrok z njo ne bo imel nobenega odnosa in je ne bo nikoli resno jemal, niti spoštoval, poleg tega oče očitno ne zna kaj naredit, če ne bi do zdaj že. Če bo otroku pustila vse, ravno tako ne bo rešila reči. Torej vprašanje je, kako pomagat otroku, s katerim pogovor očitno ne pomaga, mogoče celo ni mogoč, ker te otrok odklanja? Pomagat mu pa hočeš, ker ne želiš, da bi pristal brez zaključene srednje šole. In si se pogovarjal in pogovarjal, ampak on te noče sprejet. Noče, ker je pubertetnik in ker mu nisi dokazal, da naj te spoštuje. Kako dokazat. Še enkrat, s pogovori mu nisi, drugače razmišlja kot ti, ni mu do delati v šoli, on bi bluzil.

Stran: [1] 2 Naslednja stran > >>