RE: Ti se pa že ne boš drla name (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi



Sporočilo

tehnofil -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (15.3.2006 21:53:26)

IZVIRNO SPOROČILO: Gina
, da mu "v rit leze z ljubeznijo". Očitno njena strategija ni prava.

Jaz sem prebral, da ga je nadrla in to se mi ne sliši kot lezenje v rit.

Kdo želi spremeniti odnos. Ona ali otrok? Ker tisti, ki želi odnos spremeniti bo moral na začetku precej delati in navidezno brezplodno. Ker otroci so egoistični, trmasti, uporniški, zamerljivi... in nepravični.

Rožo je potrebno zalivati, če jo izpuliš nisi nič dosegel.

Ljubezen ni kuhanje, pranje, likanje....  Res lahko te stvari delaš v ljubezni vendar jih lahko dela brez ljubezni enako učinkovito (ali še bolj) tudi služkinja. Lahko je to nek dodaten izraz ljubezni samo to še ni to. Zato je pomembno kaj sama čuti, ker otrok to brez ploblema čuti veliko bolje.

Ko pa bo (če še ne) imela svojega otroka se bo pa situacija še bolj poudarila, ker potem bo tako kot pač navadno je. Prejšnji otrok bo tekmec njenemu otroku in to se bo še kako čutilo. Prijeti ne bo nikjer kaj, čutilo se pa bo.



Anonimen -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (15.3.2006 22:00:39)

Ona ne more ničesar narediti, Gina. Edino spoka lahko. Vsaj po moje.
Poznam dva primera, podobna. Moja sošolka je ostala sama z mamo že kot dojenček, potem si je mama našla nekoga, ko je bila ona še majhna, in so živeli skupaj. Ko pa je ta človek pri dekličinih 13 letih umrl (no ja, vmes je bila mati res 10 let v zaporu), punca ni sprejela nobenega materinega partnerja. Vendar je bilo mami takoj jasno, da ne bo morala imeti nobenega partnerja, dokler ne bo punca toliko stara, da ne bo tudi sama imela fantov. In točno tako je bilo. Je mama pač počakala še nekaj let in potem je bilo kot noč in dan proti tistemu prej.
Druga zgodba je moj partner, ki je tudi imel samo mamo, ker sta se z očetom ločila. Pa oče nikoli ni bil oče, tako da ga v bistvu ni imel in ga nima. Tudi on je bil en ljubosumen fant, tako da je mama ostala sama. Kar je v takih primerih po svoje razumljivo. Če ima otrok samo enega roditelja, se pač zanj toliko bolj boji. Boji se, da če ga je zapustil eden, ga bo še drugi. To je najstniških letih najbolj težko. Potem, ko otroci toliko odrastejo, da se sami začnejo spuščati v razmerja, potem je drugače.
Tudi npr. hčerka od mojega moža iz prvega zakona je blazno ljubosumna na potencialne kandidate za partnerje njene mamice in blazno se boji zanjo. Nenormalno, bi rekel zunanji opazovalec.
Ampak izgleda, da to tako je. Izgleda, da so pač najstiška leta, lahko že malo prej, za te zadeve izredno občutljiva leta. In da največkrat to ni pravi čas za sklepanje novih partnerstev njihovih staršev.



Gina -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (15.3.2006 22:03:41)

Nisi mi odgovoril na vprašanje, kr neki razlagaš splošno poznane reči, ki nimajo veze s konkretnim primerom. Valjda je treba rožo zalivat, kje pa si prebral, da jo ona ne? Kje si prebral, da je likanje, pranje in kaj vem kakšno delo še njeno dajanje ljubezni? spet kr neki. Mi nimamo v bistvu pojma, kako se ona trudi. Jaz predpostavljam, da se trudi na nek človeški normalen način, če pač trdi, da se trudi. In kolikor poznam pubertetnike, včasih ne pomaga, da jih imaš rad, ker so pač taki, da jim to ni pomembno (še vi sami ste pisali nekateri, da ni važno, če te ima nekdo rad, da mora biti hvaležen, če hočeš to ljubezen sprejeti[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image] - jaz sem pa tukaj drugačna, vedno sem hvaležna za vsako ljubezen, z veseljem jo vzamem, vedno mi je fajn, pubertetnikom pač ne, če še odraslim zrelim osebam to ni, še napišejo to), že iz principa lahko mogoče sovražijo nekoga, ki jim je "vzel očeta". POjma nimam, kako je tam, samo sklepam, da je to po zakonu povprečja ena od bolj verjetnih opcij.

Torej, glede na to, da midva ne veva, zakaj je prišlo do te situacije tam in da sklepava, da se ženska trudi, še enkrat vprašanje:

Kako pomagat otroku, ki te ne mara in te ne želi sploh imeti tam, ker mu oviraš vse ugodje, in zahtevaš od njega odgovornost???



tehnofil -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (15.3.2006 22:09:46)

IZVIRNO SPOROČILO: tehnofil
Samo z ljubeznijo. Ne z dretjem. Otrok potrebuje ljubezen. Spoznanje, da ga ima rada tudi ko naredi kaj slabega. Mama ga je imela. Samo to in nič več.

Zato pravim: Prvo naj ugotovi kaj čuti resnično, ker tega ponarediti ne more z nobenimi opravili. In če je ljubezen, če jo res čuti, kot jo matere čutijo potem nič ni nemogoče. Samo takšne ljubezni ne verjamem da premore, ampak prav takšno otrok želi. In preiskuša. Dodobra jo preiskuša. Mogoče še sam ne ve, samo preiskuša pa jo.

Ali se ljubezen daje zato, ker je nekdo hvaležen. Potem to ni ljubezen. Ker kakšna je ljubezen se ve´.



Gina -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (15.3.2006 22:13:35)

Ja, splišni, se strinjam, to je dobra rešitev. POčakat. To bi najbrž jaz naredila, če bi bilo možno.


Je pa bilo pri mojem partnerju tudi tako, da je bila mama sama in ko si je našla tipa, ga moj ni hotel sprejeti, je zganjal hudiča in pol, samo da se ga je znebila. Ona tega ni prenesla, in sta šla s partnerjem narazen. Zdaj pa pravita tako ona, kot moj, da je bilo narobe. Ona reče, da bi morala partnerju pustiti, da se vmeša v vzgojo, ker fant je rabil moški vzor na vseh področjih, poleg tega ona z njim ni znala delati. Moj tudi reče skoraj enako. Tako da je to dvorezno.

POznam pa tudi par, kjer imata oba najstnike doma, pa zdaj skupaj živjo in so čisto srečni. Fantoma je umrla mama, punci pa sta iz ločene družine, pa se imajo čist fajn. Ampak na misel jim ne pride, da so ogroženi. Mogoče enemu malo, pa ga ostali bremzajo. So sprejeli mačeho, punci pa še z manj problema očima.




Anonimen -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (15.3.2006 22:20:36)

Ja, moški potomec rabi očetovsko figuro, to je res, samo ne pri 12 letih ali več. To rabi prej, ne vem, od petega ali od četrtega leta, pa potem enih par let, sem že pozabila, takrat otročki najbolj posnemajo in vskavajo vase moške figure okoli sebe. Pri 12 je po moje že prepozno, sploh če otrok partnerja svojega starša ne sprejme.
Če ga sprejme, je pa itak super. Samo po moje ve večkrat tako, da ga ne.



Gina -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (15.3.2006 22:21:51)

Tehnofil, spet obračaš. Nisem napisala, da nekdo daje ljubezen zato, da si hvaležen. So pa to v resnici pisali drugi, preberi si nazaj. Jaz sem pa napisala, da sem jaz hvaležna za vsako ljubezen (seveda mi ni treba biti, ampak meni je fajn), oz še boljše, jaz hočem videti lepe reči v lepih rečeh (ljubezni), ne delam slabih stvari (sovraštva) iz lepih (ljubezni), kot so napisali, da je čisto normalno, da otrok noče mačehine ljubezni, čeprav se ona trudi.

Aja še prej komentar na splišni, sem razmišljala kako zelo v hudem precepu moraš biti, če otrok tebi, kot staršu ne dovoli sreče. Če je tolk egoističen, da razmišlja samo o tem, kako te mora imeti zase. Meni je to obupen filing in mislim, da je nezdravo, da otrok to zahteva od kogarkoli. NIma te pravice. Ni pošteno do tebe. IN meni se ne zdi izgovor, da je pač otrok, da si ti edini, ki te ima in da zato hoče tebe samo zase, ne smeš imeti partnerja. Uf, ne vem, če bi to lahko prenesla. Mislim, ne vem, če bi otrok lahko mene v to prisilil. A je res otrok tako zelo več pomemben kot sem jaz sama sebi? Dobro, v primeru, da gre za hudega pubertetnika pri 15. ali 16. letih ok, počakaš da ga mine, ampak če je mlajši, potem pa ne vem....



Anonimen -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (15.3.2006 22:48:30)

Če je tolk egoističen, da razmišlja samo o tem, kako te mora imeti zase.


Gina, ti skozi govoriš o otroku kot o osebi, ki je po mišljenju na ravni odraslega človeka, samo da za razliko od nekaterih dobrih, on slabo razmišlja. Ampak otrok ne razmišlja, on samo tako čuti. On še ni toliko zrel, da bi lahko razmišljal v tej negatvi smeri, da ne bo dovolil staršu sreče in bi ga hotel samo zase in ne vem še kaj. On je samo prestrašen otrok, ki ga je strah v njegovme malem svetu. Strah ga je, da bo ostal sam, zapuščen. In treba mu je pomagat. Včasih je mogoče res najbolje, če se z lastno srečo počaka tri leta. Kaj pa je tri leta v vsem našem življenju. Otroku pa lahko to pomeni vse njegovo življenje, VSE se lahko odvije v teh treh letih.



Anonimen -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (16.3.2006 7:48:08)

Mene pa sam neki zanima, če mi zna kdo odgovorit.
Se mi zdi da je prevladujoče mnenje na tej temi, da je potrebno otroka, ki je izgubil strša razumet in mu povsem brez omejitev 'dovolit' vmešavanje v življenje preživelega strša, do te mere da ta starš praktično več nima svojega življenja.

In vprašanje:
Zakaj je otrok toliko pomembnejši kot starš?
Prej in potem zagovarjate tezo, da je samo srečen starš (ponavadi mamica) pogoj za srečnega otroka. Sploh tam kjer so nasveti o odhodu, ločitvi in podobno. Zakaj pa v tem primeru ni srečen strš pogoj za srečnega otroka? Zakaj se mora preživeli starš, ki je btw. tudi doživel izgubo, ki je verjetno enako boleča kot izguba, ki jo je doživel otrok, odpovedati sreči, zato da se otroku ne bo treba soočiti s 'konkurenco' v starševi ljubezni.

Skozi miljone let so se dogajale tragedije in izgube, skozi miljone let se človeštvo sooča s temi problemi in jih tudi rešuje, ampak problematizirati to se je začelo šele v dandanašnjih časih. Zakaj? A ne znamo sprejemati, a smo toliko egostični, zahtevni, zagledani sami vase, v svoj prav in v svoje dobro? A ne znamo videt širše slike?



*Karmen* -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (16.3.2006 10:47:43)

Punce in fantje! Včeraj sva govorili s sosedo. Prišla je k meni na obisk in pokazala sem ji vaše odgovore. Ženska je začela od sreče jokat, ker ni mogla verjet, da se res toliko ljudi odzove na vprašanje človeka v stiski. Vse odgovore je z veseljem prebrala in se vam iz vsega srca zahvaljuje, ker ste si vzeli čas za njeno težavo. Vse vas lepo pozdravlja in vam v življenju želi mnogo sreče.



Anonimen -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (16.3.2006 10:52:32)

Zakaj pa v tem primeru ni srečen strš pogoj za srečnega otroka? Zakaj se mora preživeli starš, ki je btw. tudi doživel izgubo, ki je verjetno enako boleča kot izguba, ki jo je doživel otrok


Meni se zdi v takem primeru bolj logično razmišljat, da je srečen starš, če je srečen otrok. Ker odrasli smo zrelejši in razumemo izgubo, ne glede na to, da nas boli. Otroci to občutijo drugače. Zato. Ina če se zato z našo srečo počaka par let, ni to nič tako groznega za nas. Če pa ne, pa je za otroka lahko.



Anonimen -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (16.3.2006 10:53:40)

Ojej, zigkar, saj prav spodbudno vse skupaj tole zanjo ni bilo.
Ji pa želim srečo v življenju, vsekakor.[sm=rozica.gif]



alea_si -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (16.3.2006 11:15:37)

V nesprotju z nekaterimi jaz res ne mislim, da se mora starš odpovedati svoji sreči, da bi bil srečen otrok. Navsezadnje je prav, da otrok odrašča v popolni družini z dvema "staršema" in ne samo z enim. Prav pa je tudi, da ta drugi "novi" starš razume, da verjetno vsaj v prvih letih ne more in ne bo na isti ravni kot njegovi pravi starši. Pa to ne pomeni, da mu ne sme reči niti "odnesi smeti" ali povedati, da res ni prav da iz šole pride prej (navsedanje v originalnem postu nikljer ni pisalo, da se to redno dogaja. Je kdo od vas, ki ni nikoli prešprical dneva šole?!), ampak mora pač biti pripravljen na reakcije kot je opisana zgoraj in jih ne sprejeti kot največjo življenjsko tragedijo, ampak poskušati razumeti zakaj se obnaša kot se. Otroci velikokrat iščejo pozornost tudi na ta način. Če se fant počuti ogroženega, ker si očeta pač mora deliti, mačehe pa zaenkrat ne sprejema najbolje, potem pač išče pozornost tako. In razumevanje takih izpadov še ne pomeni "ne maram te", ampak zgolj "stisnila si me v kot, vem da ni prav in branim se". In ni dvoma da še vedno ni prebolel svoje izgube, ker če jo bi mu tak stavek še na misel ne bi prišel.

Sicer pa nikjer ne piše, da je mačeha pri hiši tri leta in da je mati umrla veliko prej, ampak da si je oče predlani našel novo sopotnico. Verjetno se ni ravno takoj preselila k njim.

Ja, in še enkrat. Otroci ne razmišljajo kot odrasli, Gina in ostali, ki zagovarjate to, da bi otrok moral vedeti kaj je prav. Če bi, bi lahko mirno živeli sami in po svoje. In kot je napisal že nekdo pred mano, so otroci sebični in predvsem iskreni, kar zadeva njihova čustva. Zatiranje teh pa ne more voditi v nič dobrega.  



*Karmen* -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (16.3.2006 11:21:19)

Splišni, vaša mnenja o težavi so resda različna, pa vendar se vas je odzvalo veliko. In ženski je to veliko pomenilo. Videla je, da so vaša mnenja razdeljena na dve veliki skupini. In ker tudi ona niha med tema dvema variantama, se je počutila boljše že zato, ker vidi, da je povsem normalen človek. Da tudi ona izbira med dvema različicama, ki ste ju omenjali vsi, ki ste se odzvali na vprašanje. Ja, odgovori, pa kakršnikoli že so, kar malce pogrejejo dušo človeka v stiski. O tem ni dvoma.



CIPRESA -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (16.3.2006 11:40:15)

Ja jaz bi  v tem primeru 100% gledala le na otroka in ne na sebe. Da bi sebi priborila srečo otrok pa bi trpel? Ne pri tem bi imel besedo tudi moj otrok ker družina nisem le jaz ampak toliko kot jo je še ostalo (obadva).
In pravico do sreče imava OBA ne samo jaz in ne samo moj otrok.
Tudi sama bi naredila tako kot je opisala Splišni, mogoče počakala nekaj časa da se stvari pomirijo in otrok pridobi nekaj let v odraščanju in razumevanju, šele potem bi naredila korak naprej.



CIPRESA -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (16.3.2006 11:50:28)

IZVIRNO SPOROČILO: Gina

 Če je tolk egoističen, da razmišlja samo o tem, kako te mora imeti zase. Meni je to obupen filing in mislim, da je nezdravo, da otrok to zahteva od kogarkoli. NIma te pravice. Ni pošteno do tebe. IN meni se ne zdi izgovor, da je pač otrok, da si ti edini, ki te ima in da zato hoče tebe samo zase, ne smeš imeti partnerja. Uf, ne vem, če bi to lahko prenesla. Mislim, ne vem, če bi otrok lahko mene v to prisilil. A je res otrok tako zelo več pomemben kot sem jaz sama sebi? Dobro, v primeru, da gre za hudega pubertetnika pri 15. ali 16. letih ok, počakaš da ga mine, ampak če je mlajši, potem pa ne vem....


In Gina otrok ne dojema tega kot dojemamo to odrasli.
Zakaj mu je umrla mama? Zakaj si je oče našel nekoga drugega??
To moramo odrasli vedeti da njegovo razmišljanje še ni doraslo temu, da s tem ni egoist in to ne pomeni da nas hoče imeti le zase. On svojo podobo šele izoblikuje in svet šele sprejema in taka kruta usoda mu poruši njegove ideale na katere ni pripravljen, zato se odzove povsem pričakovano. Na odnosu z mačeho ni dovolj le eno leto ampak bo potrebno še nekaj let da jo bo morda fant sprejel in to bi morala tudi vedeti.
Se strinjam da nas otrok ne sme imeti v oblasti a v tem primeru moramo gledati najprej na njegov razvoj in njegovo odraščanje in ne prehitevati zaradi svojih želja.



Gina -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (16.3.2006 14:26:18)

POglej, nihče ne govori o tem, da ni prav, da se mačeha trudi. Prav je in daleč najboljše za otroka. Tudi nihče ne govori, da ni res, da je otrok v stiski. Prav gotovo da je. IN prav je, da se mu poskuša pomagat. Ampak nihče mi še ni odgovoril, kako fantu pomagat, če mu ne moreš s pogovorom in če se je tako odločil, da nje ne mara.

Aja, o egoizmu, ki ne vem, če sem ga prav poimenovala, boljše bi bilo, če bi temu vedno rekla posesivnost. Posesivnost je dedno pogojena v veliki meri, poleg tega jo je moč tudi privzgojiti še dodatno. Zame je to ena zelo nesprejemljiva lastnost, kadar gre na račun kogarkoli in mi ni sprejmljiva niti pri otroku. Svoje čase sem mislila, da se otrok pomiri, kadar ima človeka samo zase in zase in zase, da v neki točki začuti potem varnost in neha s tem. Ampak žal mi v praksi, ne le moji lastni, ampak tudi v praksi mnogih staršev, oz. otrok, s katerimi sem preživljala dneve in dneve, postalo jasno, da temu ni tako. Posesivnost izvira od bog ve kod, saj otrok tak pride že na svet. In ne mine sama nikoli. Omili se šele takrat, ko je otrok prisiljen reči delit brezpogojno. Če pa to posesivnost še spodbujamo, pa postane nemogoče za okolico. Jaz menim, da bi se otrok moral naučit delit očeta in da ga lahko to naučiš samo tako, da ga postaviš pred dejstvo, da tako je in pika. Ni treba, da tega človeka (mačeho v tem primeru) ljubi, treba pa je, da če ta človek zanj skrbi, da ga upošteva.

Še to, otrok nima nobene pravice odločat o tem, s kom bo njegova mati. Mati ima lastno življenje, ki ne bi smelo biti pogojeno od zahtev otroka. Otrok se bo tudi lahko sam odločal, s kom bo, ko bo odrasel. Zdaj pa trenutno žal ne. Otrok ni naš frend (sicer hvala bogu, če imaš z otrokom prijateljske odnose), mi smo njegovi starši, mi se moramo odločat namesto njega in namesto sebe. On se bo, ko bo to zmogel, zdaj se pa lahko samo v tisti meri, kjer je stvari dorasel. Jaz ga ne bom vprašala, ali hoče biti npr. pokonci do 22.00, ker jaz vem, da zanj to ni dobro, on pa tega še ne ve. Nima pravice do odločanja na tem področju in konec debate. Lahko se pa odloči, ali bo oblekel modre ali rjave hlače, ali žametne ali kavbojke..... NIma pa nobene pravice odločat, koga smem jaz imeti za partnerja, čeprav bo prisiljen z njim živet. Seveda mi je v največjem interesu, da se bo s partnerjem razumel, samo če jaz hočem, da se bosta onadva razumela, moram tudi jaz vedeti, da moram podpirati tudi partnerja, ker če hočem imeti s partnerjem nek odnos, moram imeti enako mnogo rada tudi partnerja. Vem, da je to mišljenje - enako mnogo rada tudi partnerja - v moderni družbi nezaslišano, saj so otroci vedno na prvem mestu in si skoraj za na vešala, če misliš drugače. Ampak jaz tako mislim. Otroci gredo, partner naj bi ostal, zasluži si ljubezen od mene in to v enaki meri. Zato menim, da se mora oče postavit za partnerko in menim da bosta s skupnimi močmi edino lahko dosegla, da bo mali partnerko spoštoval. Če pa je oče tisti, ki sina s svojim vedenjem podpira, ker mu sin stopi na tisto tipko, kjer se oče počuti krivega ali nesposobnega, potem pa je žal oče tisti, ki nima dovolj rad svoje partnerke. Saj res, zakaj naj bi se ona potem trudila sploh?



tehnofil -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (16.3.2006 16:41:06)

IZVIRNO SPOROČILO: Gina
Tehnofil, spet obračaš. Nisem napisala, da nekdo daje ljubezen zato, da si hvaležen. So pa to v resnici pisali drugi,

Saj se ne nanaša nate, tako da komentar stoji za vse, ne glede kdo je pisal.

"Ali se ljubezen daje zato, ker je nekdo hvaležen. Potem to ni ljubezen. Ker kakšna je ljubezen se ve´. "



tehnofil -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (16.3.2006 16:45:28)

IZVIRNO SPOROČILO: pikec0
razumet in mu povsem brez omejitev 'dovolit' vmešavanje v življenje preživelega strša, do te mere da ta starš praktično več nima svojega življenja.

[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image] O preživelem staršu pravzaprav niti ni dosti govora, pa bi ravno moralo biti o njem, ne pa o mačehi. Otrok prav gotovo čuti mačeho kot vmešavanje v njegovo družino. On je postavljen pred dejstvo. Tu izvira njegov upor, pravičen ali nepravičen. Vprašanje pa je kako to spremeniti. To pa težko. Zelo malo se jih bo javilo, da jim je to uspelo.



Anja** -> RE: Ti se pa že ne boš drla name (17.3.2006 14:52:45)

TAKO JE GINA!

Ko bi si to prebrali vsi moderni starši!



Stran: <<   < Prejšnja stran  1 [2]