Gina
|
POglej, nihče ne govori o tem, da ni prav, da se mačeha trudi. Prav je in daleč najboljše za otroka. Tudi nihče ne govori, da ni res, da je otrok v stiski. Prav gotovo da je. IN prav je, da se mu poskuša pomagat. Ampak nihče mi še ni odgovoril, kako fantu pomagat, če mu ne moreš s pogovorom in če se je tako odločil, da nje ne mara.
Aja, o egoizmu, ki ne vem, če sem ga prav poimenovala, boljše bi bilo, če bi temu vedno rekla posesivnost. Posesivnost je dedno pogojena v veliki meri, poleg tega jo je moč tudi privzgojiti še dodatno. Zame je to ena zelo nesprejemljiva lastnost, kadar gre na račun kogarkoli in mi ni sprejmljiva niti pri otroku. Svoje čase sem mislila, da se otrok pomiri, kadar ima človeka samo zase in zase in zase, da v neki točki začuti potem varnost in neha s tem. Ampak žal mi v praksi, ne le moji lastni, ampak tudi v praksi mnogih staršev, oz. otrok, s katerimi sem preživljala dneve in dneve, postalo jasno, da temu ni tako. Posesivnost izvira od bog ve kod, saj otrok tak pride že na svet. In ne mine sama nikoli. Omili se šele takrat, ko je otrok prisiljen reči delit brezpogojno. Če pa to posesivnost še spodbujamo, pa postane nemogoče za okolico. Jaz menim, da bi se otrok moral naučit delit očeta in da ga lahko to naučiš samo tako, da ga postaviš pred dejstvo, da tako je in pika. Ni treba, da tega človeka (mačeho v tem primeru) ljubi, treba pa je, da če ta človek zanj skrbi, da ga upošteva.
Še to, otrok nima nobene pravice odločat o tem, s kom bo njegova mati. Mati ima lastno življenje, ki ne bi smelo biti pogojeno od zahtev otroka. Otrok se bo tudi lahko sam odločal, s kom bo, ko bo odrasel. Zdaj pa trenutno žal ne. Otrok ni naš frend (sicer hvala bogu, če imaš z otrokom prijateljske odnose), mi smo njegovi starši, mi se moramo odločat namesto njega in namesto sebe. On se bo, ko bo to zmogel, zdaj se pa lahko samo v tisti meri, kjer je stvari dorasel. Jaz ga ne bom vprašala, ali hoče biti npr. pokonci do 22.00, ker jaz vem, da zanj to ni dobro, on pa tega še ne ve. Nima pravice do odločanja na tem področju in konec debate. Lahko se pa odloči, ali bo oblekel modre ali rjave hlače, ali žametne ali kavbojke..... NIma pa nobene pravice odločat, koga smem jaz imeti za partnerja, čeprav bo prisiljen z njim živet. Seveda mi je v največjem interesu, da se bo s partnerjem razumel, samo če jaz hočem, da se bosta onadva razumela, moram tudi jaz vedeti, da moram podpirati tudi partnerja, ker če hočem imeti s partnerjem nek odnos, moram imeti enako mnogo rada tudi partnerja. Vem, da je to mišljenje - enako mnogo rada tudi partnerja - v moderni družbi nezaslišano, saj so otroci vedno na prvem mestu in si skoraj za na vešala, če misliš drugače. Ampak jaz tako mislim. Otroci gredo, partner naj bi ostal, zasluži si ljubezen od mene in to v enaki meri. Zato menim, da se mora oče postavit za partnerko in menim da bosta s skupnimi močmi edino lahko dosegla, da bo mali partnerko spoštoval. Če pa je oče tisti, ki sina s svojim vedenjem podpira, ker mu sin stopi na tisto tipko, kjer se oče počuti krivega ali nesposobnega, potem pa je žal oče tisti, ki nima dovolj rad svoje partnerke. Saj res, zakaj naj bi se ona potem trudila sploh?
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
- jaz sem pa tukaj drugačna, vedno sem hvaležna za vsako ljubezen, z veseljem jo vzamem, vedno mi je fajn, pubertetnikom pač ne, če še odraslim zrelim osebam to ni, še napišejo to), že iz principa lahko mogoče sovražijo nekoga, ki jim je "vzel očeta". POjma nimam, kako je tam, samo sklepam, da je to po zakonu povprečja ena od bolj verjetnih opcij. 
O preživelem staršu pravzaprav niti ni dosti govora, pa bi ravno moralo biti o njem, ne pa o mačehi. Otrok prav gotovo čuti mačeho kot vmešavanje v njegovo družino. On je postavljen pred dejstvo. Tu izvira njegov upor, pravičen ali nepravičen. Vprašanje pa je kako to spremeniti. To pa težko. Zelo malo se jih bo javilo, da jim je to uspelo. 
