|
Anonimen -> Hinavski svak (29.1.2006 19:20:38)
|
Sestra je pred dvema tednoma rodila fantka. Pri fantu imajo majhno hišo, pri nas pa ne manjka prostora, zato sta prišla živet k nam. Imata stanovanje spodaj, čisto ločeno od nas. Seveda je bilo to že pred porodom. Mami ni bil všeč že od začetka, pa je rekle, OK, ker je oče njenega vnuka.
Pripravili smo jima sobo zgoraj, vse sem uredila za malega, zlikala, spravila vse, ker se sestri ni dalo.
Otrok je le prišel na svet. Mama stalno kaj govori hčerki kaj naj dela, kako naj skrbi za otroka, ker pač nova mamica še nima pojma.
To pa zelo razkuri njenega fanta, ki nas zvečer ozmerja in se mi upa rečt koji
K***C sem vse zlikala za otroka, njega pa kot da ga ni? Mislim, kaj naj mu zlikam spodnje perilo al kva? Mislim halo!!
Pa ful teži, da mu tašča ne da miru (je bil mogoče 8 ur doma, in še to sta bila stalno sama v sobi), da preveč glasno govori, da to moti otroka, da ga ne mara, bla bla, bla.
Njegov oče pa je lahko moji sestri ogrsal avto okoli in okoli, ker se ni hotel sprijaznit, da je njegov sin dobil punco. Pa njegova mama, dokler ni zvedla za otroka sploh ni govorila z mojo sestro.
Včeraj pa je bila prava frka, ker mu je mama rekla da ni prav, da ima peč na petrolej v sobi kjer spi z otrokom. Resno! V sobo, kjer spi 14 dni star dojenček gori celo noč peč na petrolej. Smrdi pa totalno celo hiša. . On je pop... da kaj se vmešava v njegovo življ. Mami pa je zakričal naj gre ven iz sobe in zaloputnil vrata pred njo. Šla sem dol in mi je težil, da bo vzel punco in otroka in šel. Pa nisem mogla molčat in sem ga fajn nazjala - nisem bila tiho, ker ne znam biti. Pa še neki je reku, v smislu, da on noče, da skrbim za otroka, ko je on doma. Da naj si dopovem, da ni moj otrok, ampak da je on oče. Pa nisem naredila čisto nič. Ko je prišel, sem mu dala otroka v naročje in šla proč.
Tako sem jezna, da mi je očital te stvari, da mi gre prav na bruhanje ko ga vidim. Še sreča, je sestra malo bolj pri sebi in mu (vsaj upam) ne bo dovolila tako govorit z mano. Ne upam ga niti pogledat. Celo noč nisem spala, ker me je tako razjezil. Jokala pa sem kot nevihtain me še zdaj bolijo oči.
Kaj naj naredim? Naj sploh še govorim z njim? Naj se ga izogibam? Pobot, namreč ni več mogoč, preveč mu zamerim, ker nas ima za divjake, ko paje njegova družina res tišja, ampak ko udarijo udarijo zelo kruto, Pri naši hiši se res kriči, udarcev pa ni bilo, tudi pri vzgoji ne. Pri njih pa ravno obratno, tihi so, ampak ko udarijo, udarijo.
In po pravici povedano: od včeraj zvečer ga sovražim iz dna srca!!
|
|
|
|