Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.
Več o tem
|
Uporabniki na tej temi: nihče
|
|
Uporabnik  | |
|
 |
RE: Zakaj si tako malo ljudi upa živeti...
13.12.2005 3:31:56
|
|
|
|
Anonimen
|
Večinoma živim tako, kot si napisala, da večina ne upa. Zato, ker mi je glasko vseeno, kaj si kdo misli. Če komu kaj ni prav, gre lahko stran. Glede načina svojega življenja si nikoli nisem pustila ukazovati. So stvari, ki jih še nisem uresničila, ja, ampak jih pa imam v načrtu. Razlogi, zakaj jih še nisem, so različni - ali ni bilo priložnosti, ali ni bilo financ, ali ni bilo prave osebe,... Po merilih družbe pa nisem živela nikoli in tudi nikoli ne bom, ker od družbe nisem odvisna in tudi ona ni od mene. Prilagajam se samo toliko, kolikor meni ustreza in nikoli toliko, kot bi mi nekdo drug naročil. Zaradi takega načina življenja sem izgubila nekaj ljudi in nekaj stvari, ampak če ti ljudje in te stvari niso mogli ostati z mano na moj način, je bolje, da niso ostali, ker bi samo trpeli. Jaz bom vedno jaz.
|
|
|
|
| |
RE: Zakaj si tako malo ljudi upa živeti...
14.12.2005 13:52:41
|
|
|
|
ZARA
|
IZVIRNO SPOROČILO: Meta.
Meni se zdi bedasto sanjariti. S tem, kar imam, poskušam srečno živeti.
Zakaj, Meta.? A pol ti sploh ne sanjariš?? Niti malo ??
_____________________________
This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).
|
|
|
|
| |
RE: Zakaj si tako malo ljudi upa živeti...
14.12.2005 14:41:30
|
|
|
|
Anonimen
|
Kaj je narobe s sanjami? Saj ni treba, da sanjamo o nečem velikem, kako bomo imeli eno 50-metrsko jahto, vilo s 100 sobami, zasebno letalo,.... To so utopične sanje.
Zagotovo ima vsak od nas majhne želje/sanje/upanja ali kakorkoli jih že poimenujemo, ki jih je vedno hotel uresničiti, pa jih do sedaj še ni uhitel. Ponavadi ne zaradi finančnih in časovnih ovir ampak zaradi česa drugega.
Kaj nas ovira, da bi npr. se začeli učiti plesat, če smo vedno občudovali Katarino Venturini? Zakaj se ne bi začelu učit kakšnega tujega jezika, če smo to vedno hoteli? Zakaj ne bi šli s šotorom in avtom malo po Evropi za en teden (stalo nas bo ravno toliko kot apartma na hrvaški obali za en teden)? Zakaj ne bi šli skočit s padalom? Zakaj si ne bi las pobarvali na živo rdeče, če to hočemo? Ali pa splezali na Triglav? Kaj nas pri tem ovira? Finance, čas, strah pred tem, kaj bodo rekli sosedi?
Na faksu sem imela sošolko - upokojeno gospo sredi 70-ih, ki je študirala slovenski jezik in to pedagoško smer. Kot razlog za ta svoj pozen študij je rekla, da ve, da svojega novopridobljenega znanja ne bo nikoli mogla uporabit (da bi bila npr. učiteljica), vendar se je kljub temu vseeno vpisala na faks, ker si je to vedno želela. Sicer pozno, a ne prepozno za uresničitev svoje želje. Gospa lahko samo za zgled. Ta čas je že diplomirala.
Z možem sva hodila na plesne vaje in tam je bilo ogromno starejših parov, ki so se odločili uresničiti svojo željo po plesu dokler se še lahko normalno gibljejo. Pa mi moj kolega razlaga, da bi se tudi on rad naučil plesat, ampak na plesne se ne bo vpisal, ker nima posluha in se bo osmešil. Ja, saj ga sama tudi nimam, pa sem vseeno šla na in se včasih do solz nasmejala svojim napakam. Ampak naučila sem se plesat vsaj osnove in sem uresničila ene izmed mojih sanj in pri tem izredno uživala.
Take sanje se mi sploh ne zdijo utopične in nerealne. So pa nekaj lepega, kar nam lahko polepša življenje. Ovira do njihove uresničitve pa smo v prvi meri sami sebi.
|
|
|
|
Risanke.
пеперутка16
So vaši otroci gledali (gledajo) risanke kot so Teenage Mutant Ninja Turtles, Yu Gi Oh, Pokemon ... in zaradi njih postali nasilni?
Natisni
