Gina
|
Joj, joj, 7 in BW. Če bi bila vidva prepričana, da delata ok, ne bi zdajle takole burno odreagirala. Jaz imam pač svoje mnenje, vidva pa delajta, kakor vama duša da. In zaradi mene lahko mislita, kar vama paše o moji "vojaški" vzgoji, ki je sicer daleč od tega.Mislim pa, seven, da imaš ti v resnici posledice svoje avtoritativne vzgoje, jaz pa dejansko vidim posledice totalno permisivne vzgoje. Zato jaz nisem več pristaš permisivnosti, ti pa vidiš samo svoje starše v vsem, kar kdo napiše, da bi pa od otrok bilo za pričakovati......žal. A bi ti pustila, da ti jaz vržem vilice v glavo ali makaron? A bi BW to pustil?  Žrtev mene ne bi bil, žrtev otroku pa ja. Hecno.
In tukaj ne gre za mnenje okolice. Briga me zanjo nasploh. Tukaj gre za to, ali je tebi osebno všeč, da ti nekaj meče v glavo ali se ti zdi v resnici to prav, ali boš rekla, da itak ne moreš nič naredit, že pri otrokovih 14. mesecih? Kaj bo pa čez 5 let, pa čez 10? A misliš, da je potem kaj lažje? NIkoli ni lažje. Samo pri 14. letih bo malo pozno za otroka vzgojit. Ti vednar otroka gor spravljaš, odvisen je od tebe, ne moreš reči, da nimaš nobene variante kaj naredit. Moraš naredit. Otrok mora imeti meje, sicer se ne počuti varnega.
BW, kaj bi jaz naredila konkretno. V primeru otrok v oštariji bi gotovo zahtevala, da se usedejo in bi jim dala nekaj, s čimer bi se zaposlili. Npr. list pa svinčnik. To zeleže za nekaj časa pri 3-6letnih. Če to ne bi pomagalo, bi šla z njimi malo ven, na zrak. Vsekakor pa ne bi pustila, da divjajo in tulijo ali se zaletavajo v tuje stole in mize. To ne spada v normalno obnašanje in kulturno vedenje. In jaz tega dolgoročno od svojih otrok ne bi hotela, da se navadijo. Jaz hočem mir pri jedi in delam na tem, da ga imam. Nikakor se ne bi delala, kot da inso moji - zaradi sebe, saj ne morem biti tako nemočna, da me 3-6letni otroci na j...... POnavadi je dovolj, če vztrajaš pri svojem, če ne gre drugače, pa fizično otroka prestaviš na stol. Če imaš kolikortoliko avtoritete, otrok ne bo odšel stran. Če pa tega nimaš, imaš pa problem, ki ga moraš rešit dolgoročno (s posledicami za neprimerna dejanja), doma.
V vajinem primeru: Če otrok ni en teden jedel, nič hudega, mu ni pasalo. Moj otrok je enake sorte. 6 let ni jedel skoraj nič. Včasih je v celem tednu pojedel 4 koščke kruha in 3 jabolka. Sicer je trajalo, preden sem ugotovila, ampak še noben otrok ni umrl, če je imel dovolj za jest pred sabo. In očitno vaju je prav s hrano zaj....
Prva stvar je pa ta, da jaz sploh ne bi šla s tako majhnim v restavracijo. Če pa bi, potem bi pa pričakovala, da se lahko kaj takega zgodi in da bo konec z mojim kosilom in da bom morala ukrepat, če ga imam kaj rada. Če bi mi vrgel vilico v glavo, bi ga udarila po roki, tako kot bi kogarkoli drugega. Če bi otrok še kaj vrgel kamorkoli, bi ga najprej odmaknila od mize in če bi še težil, bi ga odpeljala ven. Pika. Mora vedeti, da se to ne sme, ali pa bo moral proč.
Če bi naslednji dan sumila, da se bo zgodilo isto, bi mu s seboj prinesla jogurt ali frutek ali krhelj ali kaj podobnega, da bi vsaj imela malo miru, če pa bi spet metal reči, bi ga spet peljala ven. Ne moreš pustit, da doseže svoje. Saj bi medtem vsaj eden od vaju v miru pojedel, potem bi se pa zamenjala. Tako pa sta oba trpela, nista v miru jedla, pa še otrok se ni nič naučil, razen, da je staršem metat vilice v glavo in makarone po tleh, ok.
Saj meni tudi včasih sredi trgovine nekaj hoče in se dere. Samo vztrajam, da je ne. Na glas povem, da razumem, da je trmast, ampak da tega pa ne more razbiti, dol vreči, dobiti....karkoli pač. In neha. Če ne bi nehal, bi šla ven z njim, pa naj se dere kolikor se hoče v avtu ali doma. Ne morejo drugi ljudje do nezavesti poslušat enega trmastega otroka, biti njegove žrtve, poleg tega se mora tudi on naučit, da potem še toliko manj doseže svoje, če se dere in trmari, da takrat pa tistega niti vide več ne. In brez skrbi, čisto nič ne ubiješ otroškosti v njem, če hočeš, da se nauči reda.
Z narkomani je pa tako. Največ jih gre v to, ker se ne bojijo posledic. Če bi jih bilo strah, ne bi poskusili. Razmisli, zakaj ti nisi šla v heroin? Najbrž zato, ker te je bilo strah sploh probat. Če te ne bi bilo, bi probala. No, tisti otroci, ki nimajo mej, njih ni strah skoraj nič. Ker vse meje, čez katere so šli, niso imele posledic. Torej probajo še to, če drži ali ne. Pa itak so prepričani, da se vsi zmišljujejo, ko to govorijo, saj njim se še nikoli ni nič zgodilo, pa vedno so naredili vse prepovedano. Poleg tega ti otroci pogosteje posegajo po alkoholu, ker morajo vse sorte probat. In drog nihče ne proba, če ni pijan. Treznega v to ne boš prepričal, oz redkeje. Seveda imaš prav, da določen % otrok iz zelo strogih, patriarhalnih družin tudi mora vse probat, ker jim je doma vse prepovedano, vendar te moram potolažit, da pri nas niti slučajno ni tako, oz ni podobno temu, česar se ti bojiš. Ne glede na določene zahteve o kulturnem in spodobnem vedenju, moji otroci lahko marsikaj počnejo svobodno in so predvsem zelo spodbujani, scrkljani v ljubezni in pohvalah, samostojni tako pri odločanju kot pri zadolžitvah. Ravno tako pa so tudi moji otroci veliki iskalci meja, in včasih je res težko ukrepat, ko bi najraje vse ustregel. Ampak jaz se nekako prisilim, če se le da, ker je to edino dobro zanje. Še enkrat - to nima veze s crkljanjem, ali katerimkoli drugim izkazovanjem ljubezni. Malo si zamešala vse skupaj.
|
Natisni
MOj brat je tudi nekaj podobnega počel, pa je imel tudi tako prijazno mamo, da ni znal adrugega kot Ne reči. KO je bil star 20, jo je pa mirno udaril. Tulil je pa že leta in leta nanjo tako, kot da je njegova sužnja, ki dela same neumnosti. In to za najmanjšo malenkost. Uf, ubogi starši. 
in nekdo se je pritožil da zakaj ljudje dajejo svoje otroke v nakupovalne vozičke... hm... to se mi zdi idealna stvar da zamotiš otroka...jzt naredim naslednje... ga dam v voziček in kakšno igračo ki je ne more zlomnt in mi je ne bo potrebno kupit.. ker to pač služi za mir v trgovini... ko se naveliča igrače sva že pri blagajni in igračo preprosto pustim v trgovini.. damn i am mean, ha? 
), in takeki jim posvečajo in so jim tako rekoč nonstop za ritjo. Ni zato, da bi priklenil otroka na stol! Ko sem bila majhna sva šli z mamo v slaščičarno in sem tekla iz slaščičarne, nasproti mi je prišel moški s krožnikom v roki in jaz sem se zaletela in si prebila čelo
