|
Anonimen -> RE: Pasji dreki (17.11.2005 23:02:14)
|
Samo v vednost (kot odgovor na njihovo vpraąanje) tistim, ki me imate za vse, samo za človeka ne, ker sem si "upala" priznati, da ne pobiram kakcev za svojim psom...
Zelenica med bloki, kamor peljem kakat svojega psa, ni namenjena igri otrok in se otroci tam tudi ne igrajo. Res je, da kdaj pa kdaj kdo steče čez njo, kakor pač čez vsak kos trave na tem svetu, ampak igra se na njej ne nihče. Da bi torej kak otrok po pomoti prijel v roke kakec mojega psa in ga potem nesel v usta, je takorekoč nemogoče. Prav tako je pri nas v celem blokovskem naselju tabla, da naj lastniki psov, prosim, pobiramo kakce za svojimi psi, postavljena pred enim samim blokom in je namenjena konkretno eni sami zelenici, ki se uporablja ąe za druge namene. Kot tretje, v naselju nimamo koąev za smeti, postavljenih na palicah, ki bi bili razporejeni po naselju, ampak imamo na vogalu blokov, ki se drľijo skupaj, samo smetnjake, kontejnerje. Najbliľji smetnjak sicer ni daleč od zelenice, kamor vozim kakat svojega psa, je pa kljub temu dovolj daleč, da mi ni do tega, da bi z drekom v roki, vsem na očeh, hodila do njega. Da bi pa drek, zapakiran ali ne, spravljala v karkoli drugega (torbico, vrečko, nahrbtnik...), pa tudi ne bom. Ni denarja za kaj takega. Kot četrto, je drek, pa čeprav pasji, naraven in za okolje ni ąkodljiv, pa tudi razgradi se. Veliko več je v naąem naslju drugih smeti, tudi nerazgradljivih, ki leľijo na bistveno manj primernih mestih kakor pasji kakci, ki jih, mimogrede, po pločnikih v naseljih ni. Vsaj od mojega psa ne, ki nikoli ne lula in ne kaka drugam kakor na zelenico. Veliko bolj problematične se mi zdijo druge stvari, npr. bruhanje na pločnikih in celo injekcijske igle na ąolskem igriąču. Zakaj pa ni kazni za tistega, ki pobruh stopnice pred Mercatorjem ali po uporabi odvrľe iglo v otroąki peskovnik? Pa naj se to primerja z zame neąkodljivim pasjim kakcem nekje pod grmovjem na robu zelenice.
Kar pa se mojega stanovanja tiče - ne, nimam pospravljeno, kar pa ąe ne pomeni, da imam tudi umazano. Če mi stvari nekaj časa leľijo po tleh ali po mizi, ąe ne pomeni, da so stvari umazane ali pa, da je umazana miza pod njimi. Prav tako nesmiselna je primerjava, če tudi za sabo, ko grem kakat, ne potegnem vode. Noben manijak na čistočo nisem, kar gladko priznam, v dreko, lastnem ali tujem, pa kljub temu ne ľivim. In, konec koncev, tudi če bi, bi bil to moj problem, kajne? Pes pa tudi ni prav nič "ubogi", če za njim ne pospravim kakca. Njemu je gladko vseeno za to. Bolj "bogi" bi se mi zdel, če bi mu svetila z baterijo pod rit, ko bi kakal. ©e takrat ne bi imel miru.
In ąe to - jaz v drek svojega psa ne stopim, ker po zelenici ne hodim. Med zelenicami so pločniki, psa pa imam na nekajmetrski vrvici. In tako ostane privezan, čeprav kaka več metrov stran od mene, pod grmovjem.
©e vedno se ne zagovarjam, ker ąe vedno nimam občutka, da bi se morala za kaj. A kako me prepričati, da bi drek začela pobirati? Teľko. V tem trenutku se načina na spomnim. Je pa res, da če bi se zgodil čudeľ in da če bi se moj pes pokakal na pločnik ali na drugo neprimerno mesto (ne na zelenico), bi ga pa pospravila. Po bloku, torej po hodnikih in dvigalih in podobno, pa prav tako ne kaka.
Amen.
|
|
|
|