|
ninaki -> RE: FEBRUARČICE 2006 (8.12.2005 20:44:54)
|
Pozdravljene,
pri nas nic novega. Cakamo na pregled (se 2 tedna) pa na dopust (tudi se 2 tedna) pa na boljso koncentracijo v sluzbi (najbrz sele cez 1 leto [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]). Tudi moj mali se muva gor in dol, levo in desno, v sluzbi, na sestankih, doma, vsepovsod. Brca se vedno, najbrz se pozna razlika v tednih, jaz sem bolj na koncu. Ta teden me [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image] boli hrbet. Nic ne pomaga. No ja, masaza malo. Pa se trudim, da se ne drzim puklasto in v sluzbi zravnano sedim, samo nic na pomaga. Pomaga le, ce se vlezem in lezim. Tako da zdaj to prakticiram takoj, ko prideva iz sluzbe. Vse podelam v leze [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] Pa napadel me je gromozanski nagon basanja s hrano, predvsem raznimi cokoladnimi zadevami.
Danes sem sanjala, da sem morala v porodnisnico (ne vem sicer zakaj, ker je bilo vse ok). No in tam se zbudim, grem na stranisce in strokovno ugotovim, da se mi je odluscil cep (najbrz iz opisov drugih noseck). In potem razmisljam kako bi bilo fajn, ce si dam vlozek notri in ugotovim, da v bistvu nimam torbe za v porodnisnico. Pa naprej premisljujem ali mi bo ratalo roditi na PDP ali ne. In pa, ali bo drugim noseckam, ki imajo na isti dan PDP ratalo ali ne. Pol me pa presine, da v bistvu sploh ni 22. 2. pac pa se december in da sem 2 meseca prekmalu v porodnisnici. Pa pomislim, da sploh se nisem oprala cunj za dojencka (ki sem jih dobila) in da moram nujno poklicati dragega, da to naredi, mi prinese torbo in kupi Vir 80 [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] Med premisljevanjem pa sem sedela na bolniski postelji in cakala , da se kej zacne [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] No pa recite, ce se mi ze ne mesa [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]
Pa se malo razmisljanja z moje strani na temo, ki jo je odprla Sarazan. Kolikor se prej pogovarjali o dojenckih, odnosih, "kako bo prej in potem" s partnerji, je bila vse le teorija, ki pa je lahko zelo drugacna od prakse. Tudi jaz dozivljam, da ni vse tako, kot je bilo v pogovorih. Se huje, ni vse tako, kot sem si JAZ zamislila. Najbolj me je pa sokiralo dejstvo, da navdusenje nad otroskimi stvarmi ni enako mojemu???!!!! Kako to???!!!! Vse tiste majhne cunjice pa oprema pa knjigice pa oh in sploh kako to, da ga ne ganejo tako kot mene???!!!! Ali pa, ko sem brala kaksne vase opise vasih partnerjev, jaz pa tega nisem imela, smrc, smrc, smrc. Potem sem pa ugotovila, da sem jaz extremno evforicna, on pa prakticen, jaz bi kupila kar vse po vrsti, on tisto, kar rabiva in ko to rabiva, jaz premisljevala za celo leto naprej, on samo toliko, kot je potrebno, jaz se sikirala za stvari, ki jih sploh se ni in jih najbrz niti ne bo, on samo za tisto, kar je bil dejansko problem. V vsej tej zmesnjavi sem jaz na momente izgubljala glavo, on ohranil mir in treznost. Meni pa nic jasno - in moja interpretacija: aha, nekaj je narobe, zakaj ni tako evforicen, kot jaz, ziher je nekaj narobe. Ce pa je padla se kaksna beseda, ki meni ni bila vsec (pa je bila cisto ok beseda, nic kaj takega, le opis dejanskega stanja) pol je bilo pa sploh vse narobe. Skratka, kar zelim povedati je, da je vse, kar se nam trenutno dogaja prvic za oba in ne gre vedno vse v smeri, kot smo jo zacrtali. Hkrati pa imamo me veliko prednost - dojencka obcutimo. Vemo kdaj se pocuti dobro, vemo, kdaj se me pocutimo dobro, vemo kaj nam pase, kaj ne, skratka, me obcutimo sebe in dojencka. Partner pa ne. Partner pa samo sklepa kaj bi lahko bilo, ce bi bilo, ko bi bilo,.... Pa je lahko vse cisto ok, tako, kot v mojem primeru, ko sem videla bele misi tam, kjer jih sploh ni bilo. Res je, da midva (se) nisva imela nesoglasij na tem podrocju, sva se pa postopoma pogovorila kako in kaj. Zakaj mene boli, ce ni navdusen, zakaj on ni navdusen (pa je v bistvu bil, samo bolj racionalno in ne tako brezglavo, kot jaz). Je pa trajalo kar nekaj casa, da sva nasla skupni jezik. Jaz nisem forsirala, cakala sem, da je bil pripravljen. Mislim, da je pri sexu enako, mogoce za odtenek bolj obcutljiva tema. Tukaj se hitro pocutimo prizadeti, odrinjeni, ljubosumni. In to so normalne reakcije. Jaz npr. lahko cisto trezno razmisljam o tem, da meni ne pase (ce mi ne pase), pa se mi to ne zdi nic groznega, ce pa dragi rece, da mu ne pase, potem pa razmisljanje ni vec tako zelo trezno - zdaj je pa ziher kaj narobe, a mu nisem vec vsec, a sem se prevec poredila, a se boji, da bo poskodoval dojencka. Meni ne bi bil problem priznati strahove, vendar ni receno, da tudi njemu to ni problem. Mogoce je pa res nek razlog zadaj, da mora moski poskrbeti za druzino in v tu strahovi nimajo kaj iskati. Se posebej pa sedaj, ko smo na momente obcutljive, ko se dogaja en kup sprememb, ko vcasih nehote pozabljamo eni na druge. Vcasih tudi vsiljujemo, ceprav tega ne zelimo. Zato je res pomembno, da si vsak dan znova vzamemo cas samo zase, za oba skupaj ter za privajanje na novega clana. Vcasih ob vsem tem tempu pozabimo nase ali na partnerja in nase. Ne pozabimo, vse bo pocakalo, tistih par minut si pa vedno lahko vzamemo, ce ne drugace, pa za doooolg objem in poljub.
Aja, pa moski se med seboj vse sorte pogovarjajo, tako kot me. Strinjam se z Marty5 (se mi zdi, da je ona pisala) da je cisto mozno, da se je pogovarjal s katerim od prijateljev, ki mu je kaj "pametnega" svetoval.
Sarazan, upam, da bosta pregnala dvome in strahove z obeh strani. Vcasih pomaga, ce oba prespita dogodek.
Lepo se imejte,
Nina
|
|
|
|