pomlad06
|
Pozdravljene! Zadnje čase je na forumu kar nekaj debat o nezainteresiranosti očetov. Odločila sem se, da še sama povem svojo zgodbo, da se malce olajšam in mogoče dobim kakšen koristen nasvet. Noseča sem 5 mesecev. S partnerjem ne živiva skupaj, naj bi pa živela, ko BOVA našla primerno stanovanje. Na vse moči sem se trudila SAMA, da bi takšno stanovanje našla in z vsakim je bilo nekaj narobe. Zdaj pa sem našla stanovanje, ki mu nič ne manjka in partnerju povedala za to. Niti ga ni preveč zanimalo, samo višina najemnine mu je bila bistvena, ki pa je takšna, da lahko tudi brez njega preživim. Prosila sem ga, da naj on poskusi vsaj dobiti nekaj ljudi, ki bi jih plačala, da bi pomagali pri selitvi. (Živim v najemniškem stanovanju, ki je za mojega preveč oddaljeno od njegove službe.) Odgovoril ni nič kaj konkretnega. Naj vmes povem še to, da mu moram jaz skoz delat kakšne usluge namesto njega urejat uradne zadeve, skratka, še naslov na kuverto moram napisati namesto njega, on pa nič. Imam rizično nosečnost (vsaj v začetku je bilo tako), in spomladi se imela spontani splav, zato mi je ginekologinja rekla, da tudi špecerije iz trgovine ne smem nositi. Ampak samo se nič ne prinese, tako da vse lepo vlačim sama. Nekaj dni nazaj me je spet prosil za eno uslugo in seveda sem mu hotela pomagati, vendar bi mi moral dati še neke dokumente, da bi zadevo speljala do konca. Naslednji dan je zvečer prišel k meni in sem mu povedala, da bi lahko zadevo uredila, če bi imela določen papir in ker tam pač nekoga poznam, kar prej nisem vedela, bi bila zadeva urejena takoj ali pa prej. Pa se je razburil, da zato pa se povsod čaka, ker gre vse preko vez. Naj povem, da on skoz uporablja veze. Sem se mu opravičila, da sem sploh kaj rekla in šla spat. Naslednji dan pa je bil ves prilizjen in me nagovarjal, da naj uredim zadevo, da ni tako mislil. pa sem mu povedala, da ne bom nobene stvari več urejala namesto njega, ker mu samo od riti odnašam, da je on lahko več s prijatelji. Po nekaj minutnem pregovarjanju je spet pop.... in mi dejal, da on mi pa ljudi za selitev ne bo zrihtal. Haloooo?????? A gre samo za mojo selitev? Ne vem več kaj naj. Celo nosečnost sem že sama s svojimi problemi, z njegovimi, pa še s problemi njegovih prijateljev se moram ukvarjat (kakšen dopis napisat). Vsega imam že čez glavo. Otroček in jaz ga zanimava samo takrat, ko kaj rabi. Vidi samo sebe in svoje delo. Če samo list na pločniku premakne že pove, kaj je naredil. Obup! Če mu kaj svetujem, je to total brez veze, ko pa mu prijatelji čez en dan povedo isto, on meni soli pamet, kako je treba in sploh noče slišat, da sem mu to že sama povedala ali predlagala. Sem že tako utrujena psihično in fizično, da sploh ne morem več razumno razmišljat. Čisto malo, malo mi še manjka, pa ga bom nekam poslala. Njegova mama pravi, da ko bo otrok bo pa drugačen. Ne verjamem. Razlika bo samo v tem, da bom imela 2 otroka. Dojenčka in pa enga velikega, ki mi bo pobiral vso energijo. Povedala bi še to, da je edinec in se je vedno vrtelo vse okrog njega. Star je 35 let in to ni njegov prvi otrok, kakor tudi moj ne. Moj zaključek je, da me samo izkorišča in da se ne bo nikoli zavedal svoje odgovornosti. Vedno bolj se mi dozdeva, da bom v življenju bolje peljala brez njega kot pa z njim. Oprostite, ker sem bila tako dolga. Za kakršen nasvet ali pa komentar vam bom hvaležna. Sem pa ful , da sem !!!!!!!! Čao!
|