Anonimen
|
Ko sem prebrala vaše odgovore, lahko rečem samo to, da imate na nek način vse prav. V Ljubljani, z otrokom in s 100.000 SIT, pa še v najemu, res ne moreš živeti človeka vredno življenje. Res na Študentskih servisih iščejo predvsem natakarice in računalniške strokovnjake. Po drugi strani pa je prav tako res, da je v Ljubljani dela dovolj. Za večino študentov in za večino brezposelnih. Le, da so ljudje izbirčni in imajo takšne in drugačne razloge, da določenega dela nočejo sprejeti. Jaz sama delam od svojega 15. leta dalje in to ne zato, ker bi tako hotela, ampak zato, ker sem morala. Če pri 15-ih ne bi šla delat (preko Študenta, se razume), potem ne bi mogla hoditi v Srednjo šolo. Mama (očeta nimam) mi ni dala niti tolarja. Ker ni imela. Sama sem si morala zaslužiti za knjige, prevoz, malico, obleke in vse ostalo. Tudi za osnovno preživetje izven šole. Dopoldan sem delala, popoldan sem bila v šoli. Ali obratno. Pri 15-ih letih me ni bilo doma od 6-ih zjutraj do 22-ih zvečer, pa nisem videla niti ene kavice v lokalu vmes, ampak so bile same obveznosti. Prvi letnik sem naredila, sredi drugega ni šlo več. Morala sem se odločiti: ali šola (ki stane) ali služba (kjer zaslužim). Ker je bilo v igri preživetje, sem se odločila za službo.
Kaj sem delala? Vse, drage moje - vse. Pa ne zato, ker nisem imela (in še danes nimam) izobrazbe, ampak zato, ker sem vse hotela preizkusiti. Ker sem hotela dobiti izkušnje na vseh področjih. Bila sem čistilka v hotelu in na Gospodarskem razstavišču, bila sem hostesa, natakarica, delavka za tekočim trakom v tovarnah in pakirnicah,... Po drugi strani pa sem delala tudi v A-banki, bila sem edina tajnica direktorja, bila sem neke vrste administratorka na Džirlotu in so meni zaupali prenose denarja na SDK... Cel kup zaposlitev torej, ki jih nekateri smatrajo kot "nečastno" delo, pa tudi cel kup služb, ki jih še danes marsikdo s fakultetno izobrazbo ne dobi. Zakaj? Ne vem. Po mojem mnenju zato, ker sem bila pripravljena delati, ker sem pokazala voljo, ker sem delala z veseljem in ker sem se hitro učila. Zavrnili so me na enem samem delovnem mestu v 12-ih letih - kot strojepisko na sodišču (ker nimam končane SŠ, pa še tam so mi rekli, da me vzamejo takoj, če naredim še tista dva letnika, saj so videli na razgovoru, da imam drugače vse kvalifikacije in znanja). Iskala sem pa samo eno: redno plačo v dogovorjenem znesku. In to sem povsod tudi poudarila. Višina zneska mi ni bila tako zelo pomembna, samo naj bo 15., kakor rečejo. In tudi na enega samega neplačnika sem naletela, pa še ta je na koncu zvisel, ker sem si denar vzela sama, mu povedala, kar mu je šlo, in šla.
Moje mnenje je torej, da če se denar potrebuje, potem delo je, samo sprejeti ga moraš. Delo ne bo poiskalo človeka, ampak mora človek njega. Vsa delovna mesta imajo svoje prednosti in slabosti, tako čistilke kot samostojni podjetniki (ja, tudi to sem bila). Jaz sem najraje na zlati sredini.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
in si pol spet na začetku in iščeš službo kjer ne rabijo izkušenj, in tako je kot da bi iskal iglo v senu... kot je ena rekla vsepovsod so potrebne izkušnje in k končaš študij se morš pod nujno zaposlit, drugače greš na socialo. in tisti ki nimajo vez na javnih podjetjih, nimajo šans. 
na vidiku...). Tud men se je bruhal, k sreči pa so mi zaradi določenih kvalifikacij dali možnost v sedanjem podjetju in je uspelo... pa še napredovala sem, tako da bi se danes manj bala iskanja nove službe (poleg tudi študiram). Pa vendar razumem tvoj obup, ker imaš že 
, je še toliko težje. Ti pa moram povedat, da zelo redki začnejo v svoji stroki oz. poklicu. Začet je treba običajno na dnu in sprejet manj plačano delovno mesto, ki ni nujno po tvojem okusu. Pri meni je že bilo tako, ker sem bila mlada, ko sem se osamosvojila in veliko ljudi še ne vidi groznega potenciala v mladem neizkušenem delavcu, kar je razumljivo. 
, saj nimam nobenih vez da bi lahko prišla na željeno delovno mesto. Tako kot si rekla, praksa niso delovne izkušnje pa čeprav to delo opravljaš precej časa,delodajalci pravijo - to je samo pomoč pri delu. 
Ampak to je življenje vedno kaj sfali. 
jzt pa sploh... pa še računanje na pamet ni ravno moja vrlina... jzt bi rajš zlagala na police al pa kej ni problema...sam ka v tem času ni nič od nič... kot sem napisala vsi večinoma iščejo programerje ali kelnarce...
v glavo, da se ti sfuzla. 
prav tako bori za službo, ker dvema njegovima sodelavcema ni všeč, da je plačan na uro (in ker bolje dela kot onadva), pa nima boljše plače od njiju. Možakoma, ki veliko potujeta, gradita hiše in sta oba lepo brez problemov koristila vse ugodnosti in se vozita v super avtih.. Torej? 
