|
Anonimen -> RE: kako težko je dobiti službo? (7.11.2005 9:02:24)
|
Ko sem prebrala vaše odgovore, lahko rečem samo to, da imate na nek način vse prav. V Ljubljani, z otrokom in s 100.000 SIT, pa še v najemu, res ne moreš živeti človeka vredno življenje. Res na Študentskih servisih iščejo predvsem natakarice in računalniške strokovnjake. Po drugi strani pa je prav tako res, da je v Ljubljani dela dovolj. Za večino študentov in za večino brezposelnih. Le, da so ljudje izbirčni in imajo takšne in drugačne razloge, da določenega dela nočejo sprejeti. Jaz sama delam od svojega 15. leta dalje in to ne zato, ker bi tako hotela, ampak zato, ker sem morala. Če pri 15-ih ne bi šla delat (preko Študenta, se razume), potem ne bi mogla hoditi v Srednjo šolo. Mama (očeta nimam) mi ni dala niti tolarja. Ker ni imela. Sama sem si morala zaslužiti za knjige, prevoz, malico, obleke in vse ostalo. Tudi za osnovno preživetje izven šole. Dopoldan sem delala, popoldan sem bila v šoli. Ali obratno. Pri 15-ih letih me ni bilo doma od 6-ih zjutraj do 22-ih zvečer, pa nisem videla niti ene kavice v lokalu vmes, ampak so bile same obveznosti. Prvi letnik sem naredila, sredi drugega ni šlo več. Morala sem se odločiti: ali šola (ki stane) ali služba (kjer zaslužim). Ker je bilo v igri preživetje, sem se odločila za službo.
Kaj sem delala? Vse, drage moje - vse. Pa ne zato, ker nisem imela (in še danes nimam) izobrazbe, ampak zato, ker sem vse hotela preizkusiti. Ker sem hotela dobiti izkušnje na vseh področjih. Bila sem čistilka v hotelu in na Gospodarskem razstavišču, bila sem hostesa, natakarica, delavka za tekočim trakom v tovarnah in pakirnicah,... Po drugi strani pa sem delala tudi v A-banki, bila sem edina tajnica direktorja, bila sem neke vrste administratorka na Džirlotu in so meni zaupali prenose denarja na SDK... Cel kup zaposlitev torej, ki jih nekateri smatrajo kot "nečastno" delo, pa tudi cel kup služb, ki jih še danes marsikdo s fakultetno izobrazbo ne dobi. Zakaj? Ne vem. Po mojem mnenju zato, ker sem bila pripravljena delati, ker sem pokazala voljo, ker sem delala z veseljem in ker sem se hitro učila. Zavrnili so me na enem samem delovnem mestu v 12-ih letih - kot strojepisko na sodišču (ker nimam končane SŠ, pa še tam so mi rekli, da me vzamejo takoj, če naredim še tista dva letnika, saj so videli na razgovoru, da imam drugače vse kvalifikacije in znanja). Iskala sem pa samo eno: redno plačo v dogovorjenem znesku. In to sem povsod tudi poudarila. Višina zneska mi ni bila tako zelo pomembna, samo naj bo 15., kakor rečejo. In tudi na enega samega neplačnika sem naletela, pa še ta je na koncu zvisel, ker sem si denar vzela sama, mu povedala, kar mu je šlo, in šla.
Moje mnenje je torej, da če se denar potrebuje, potem delo je, samo sprejeti ga moraš. Delo ne bo poiskalo človeka, ampak mora človek njega. Vsa delovna mesta imajo svoje prednosti in slabosti, tako čistilke kot samostojni podjetniki (ja, tudi to sem bila). Jaz sem najraje na zlati sredini.
|
|
|
|