|
urbancek -> RE: oktober 2005 (6.4.2006 20:59:58)
|
Sabinke
Ne misli, da sem pobrala vso pamet sveta, tudi jaz imam namreč slabo vest, če se s katerim ne morem ukvarjati tako in toliko kot bi si želela. Kosilo je potrebno skuhati, pa pospraviti tudi, da ne govorim o razvozu večjih dveh. Trudim se po najboljših močeh, da bi vse uskladila, pa ti po pravici povem, da mi vedno ne uspe. Tudi jaz mojih ne pustim jokati, če malce positnari ni nič narobe, joka pa ne maram, saj se s tem otrok nič ne krepi in se tudi ne navaja na samostojnot, jaz osebno mislim, da ravno nasprotno, da s tem, ko otroka dvignemo in ga stisnemo k sebi, s tem mu dajemo občutek varnosti, saj so še tako mali in ranljivi. Včasih pa jih je potrebno pustiti, da se zamotijo po svoje, takrat pa dam v 10 prestavo in šibam naokoli, da čim več naredim, potem pa se zopet crkljamo. Še največ dela imam z dvoletnikom, ki ima obdobje trme, raziskovanja, plezanja po pohištvu (vsak dan govorim eno in isto, kaj ne sme, kaj je ava, kje bo padel, pa nič kaj dosti ne zaleže, kot bi gorovila steni), poleg vsega pa ga daje še ljubosumje na ta malga. Se ga je že fizično polotil, pa samo kanglo za krompir sem nesla ven, da bi ga mož prinesel iz kleti. Kar z ropotuljico (ta trdo) ga je nakresal po čelu, da je imel kar kapitalno buško. Sem mislila, da me bo kap. Toliko o izkušnjah, tudi nas nam mamam z več otroki se dogajajo take neprijetnosti.
Zato le pogumno in poslušaj svoje srce kako ravnati z otrokom. Naj ti ne bo več vredno tipi-topi pospravljeno stanovanje, kot pa otrok.
Matr sm kujnštna, a ne
|
|
|
|