Anonimen
|
Načeloma pri nas problemov z obiski na splošno nimamo. Prijatelji in prijateljice prej vedno pokličejo. Vedo, da imava zmešan službeni urnik in zato vedno najprej po telefonu preverijo, ali sva doma ali v službi, in ali spiva ali ne, ker pri nas pač ni običajnega urnika. Enako velja tudi za družinske člane. Edino moji mami se sicer ne da dopovedati, da če ponoči delamo, potem podnevi spimo, ampak tudi ona prej pokliče, pa čeprav šele takrat, ko je že v BTC-ju. Vhodna vrata odpiramo samo takrat, ko koga pričakujemo. Drugače niti ne vstanemo in tudi pogledat ne gremo, kdo je zunaj. Če je poštar, bo pustil listek v nabiralniku. Vsi ostali imajo pa telefon. Nikomur nisva dolžna odpirati vrat. In če je težje poklicati in vprašati kakor pa priti, to ni najin problem. Obiske sprejemava v kuhinji, ker sta obe sobi tudi spalnici - ena najina, druga od Jana. In tam nimajo obiski kaj delati. Kuhinja pa je na drugem koncu stanovanja kot sobe, tako, da če kdorkoli spi, drugi pa ima obiske, ni problema, ker tako ali tako ne delamo nobene galame. Do sedaj smo imeli eno samo zabavo, za 30. rojstni dan od mojega dragega, ampak takrat smo bili pa tako ali tako vsi pokonci (še cel blok, pod prisilo ). Nimam pa nobenih zadržkov proti temu, da se komu kaj pove. Če bi bila jaz v tej situaciji, bi naslednjič, ko bi prišel na obisk, človeku lepo naravnost povedala, da zaradi njegovih obiskov moj otrok ne more zaspati in da ima torej dve možnosti - ali naj na obisk hodi ob drugačnih urah ali pa ne bo mogel več hoditi na obisk. V vsakem primeru pa bi zahtevala, da prej vedno pokliče in vpraša, če se lahko oglasi, saj bi mu že vnaprej povedala, če lahko ali ne, in če lahko, do kdaj, potem pa naj se odloči, ali bo prišel ali ne. Tudi midva z mojim dragim sva kdaj rada sama doma. Brez tistih, s katerimi bi se morala pogovarjati in jim streči, pa če so nama še tako dobri kolegi ali družinski člani. Hočeva in potrebujeva tudi čas zase.
|