|
eva1 -> RE: Vse o carskem rezu (7.1.2006 23:39:34)
|
Evo bom pa še jaz opisala svojo zgodbo!
V porodnišnico sem šla v četrtek zjutraj, in upala, da mi bodo tisti dan naredili CR, katerega sem zaradi med. vstave, visokega pritiska,velikega plodu pričakovala že nekaj tednov!
Sprejeta sem bila na odd., vzeli so mi kri, pregledali urin, pripravili za CR! ker je bilo v četrtek preveč operacij, so mojo prestavili za v petek-ok sem si rekla, pa jutri...no tako je minil še 1 dan v bolnici, v pričakovanju mojega Lukca! V petek po viziti mi povedo, da zjutraj sigurno ne bom operirana, ker ni dovolj G in naj počakam, da mogoče bo pa popoldan ker je dežurni zdravnik ki je bil moj osebni G! Ok čakam do 18h nakar mi povedo, da tudi danes ne bo, ker je anastezist zaseden, ker je na kirurgiji veliko urgence...potem vsa jezna zahtevam, naj me odpustijo, ker ne bom v bolnici čakala na ponedeljek in mi obljubijo, da jutri(v soboto), ali v nedeljo bodo pa res opravili še moj CR! Ok...prav sem si mislila...spet čakam-hvala bogu sem imela 2 mladi cimri, da sem vsaj čvekat imela s kom...tako je minil še 1 dan v porodnišnici...vsa v pričakovanju čakam jutranjo vizito, na kateri mi nič ne povedo, razen tega da bom imela pregled in UZ! In bila sem prepričana da bom spet izvisela, ker skoraj nisem vrjela da bodo med vikendom delali neurgentne operacije! No in me pokličejo na pregled in posvet...in potem G reče, kdaj pa želite da opravimo CR-danes ali jutri...ja seveda danes, sem vsa presrečna izjavila....no in bilo je zmenjeno sobota, 12.3 ob 15h bo CR! O hvala bogu, kar žarela sem od sreče, komaj čakala da vidim mojega zlatega sončka...
Ob 12h so se začele priprave-najprej klistir, ki me je "zaposlil" za več kot eno ura, ker nisem delala drugega, kot skakala od WC-ja do sobo....nato sem se stuširala, umila lase...babica me je pobrila, ker je dejala, da bo ona bolje opravila-čeprav mi še sedaj ni jasno zakaj husiča so mi vse pobrili če sem imela napovedan CR, z navpičnim rezom...no potem okoli 14h je prišel moj [sm=love.gif], še poslikala sva se, se polupčkala-on je bil 100x bolj živčen kot jaz, ni vedel ne kje ima glavo in kje rit..hodil je gor in dol, me spraševal, kako naj prime[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image], pa da tako majhne štručke še nikoli ni držal v rokah...kje naj počaka...uglavnem namesto da bi on mene "gor držal" sem jaz njega...
No in že je bila ura pol treh, ko so me poklicali v porodno, kjer so vstavili kanilo, mi dali zdravilo proti slabosti(kajti po prejšnih narkzah sem pogosto bruhala), dali zdravilo za zaščito želodca, seveda vse v infuzijo...nato so mi ustavili urinski kateter-ubistvu nič ne boli, je pa skrajno neprijetno ko ubrizgajo v mehur modrilo...ampak vse se potrpi-medtem sem si neprestano ponavljala, še malo pa boš videla svojega zlatega [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] , še malo pa ga boš objela...evo in smo že šli v operacijsko...
Ulegla sem se na mizo, mi privezali noge na mizo, umivali po trebuhu...skozi neko okno sem videla G ko si umiva roke...pogledala sem še na uro 15.09...nakar so mi ubrizgali pomirjevala-ja prav fletno se je vrtelo in nato še narkozo...in me ni več bilo...
...zbudila sem se na hodniku, v bolečinha in slabosti, ki so izvenele v nekaj sekundah...potem so me pripeljali v intenzivno, kjer se se ful trudila da bi svojo težko rit premaknila na posteljo, ampak sem bila popolnoma brez moči...no nato se spomnem ko je moj [sm=love.gif] vsedel na stol poleg postle in mi rekel :POGLEJ KAKO LEPEGA SINA IMAVA...teh besed ne bom nikoli pozabila...ampak bolj ko sem gledala, bolj je bilo vse megleno...pa slišala sem od Lukca jok-čisto nežno, ampak ga je ati takoj pomiril...čez kašne 20,30 minut je bil že veliko bolje-bolečine so bile le v intrvalih, niti ne tako zelo boleče, videla sem že ok, ubistvu sem pričakova hujše bolečine, vse se mi je zdelo nekako v milejši obliki kakor sem pričakovala...no na bok se sprva še nisem mogla ubrniti, ampak drugače lahko rečem, da ni bilo nič hudega! Lukec se je prvič priklopil name po kašni uri po rojstvu-rojen je bil 15.14 , in vlekel, vlekel...no potem naju je ati zapustil-šel proslavlajt svojega sinkota...jaz pa sem se predajala tem novim občutkom...zvečer okoli 8h sem se prvič ustala-ja ni bilo lih prijetno, naredila sem en krog po sobi, se umila po obrazu in rokah, pobožala lukca in se nazaj ulegla...spat nisem mogla, ker sem bila preveč polna adrenalina, neprestano sem gledala mojga Lukca-zdel se mi je najlepši otrok na celem svetu! In si neprestano ponavljala-tako dolgo sem te čakala, sedaj te končno imam...sploh nisem mogla vrtjeti, da se to meni dogaja, da imam končo tudi jaz [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image]...potem se spomnim, da je jokal, in jaz ga nisem mogla pobožati in sem prosila sestro, če ki ga lahko da v posteljo, da ga bom kar celo noč imela pri sebi...takoj ko sem ga stisnila k sebi se je pomiril, in se celo noč cartal v mojem naročju....nikoli ne bom pozabila teh občutkov,ki so me preplavljali, moj Lukec je nekaj najlepšega, kar sem mi je v življenju zgodilo...
No potem v ponedeljek popldan sem zapustila intenzivno sobo, uzeli so mi kateter iz nožnice, odklopili iz infuzije in takoj sem bolje izgledala...hrano sem dobivala od 1 dne po operaciji(sicer tekočo, ampak bolje kot nič)...dojenj je lepo steklo 4 dan...kaj naj rečem-vse je potekalo kot "namazano"!
Tako, približno je zgledalo pri meni...naj povem še to, da je ati bil drugi dan 100x slabši kot jaz...on po pijači jaz po CR...
|
|
|
|