PBJ
|
Zaradi operacije na očeh in še drugih težav z očmi mi je okulist priporočal CR. Odločila sem se za CR z lokalno anestezijo, čeprav se lahko odločiš tudi za splošno. Večer pred op. so me še malce obrili, zjutraj pa sem zgodaj dobila tabletko za odvajanje. Večerje več ne dobiš.
Potek op je bil takšen:
V hrbtenico so mi vstavili kateter in od tam v hrbtenjačo dovajali anestezijo. Preložili so me iz postelje na operacijsko mizo in začelo se je... Najprej je postajal topel in mravljinčast predel trebuha in omrtvičenost se je širila navzdol .... Še preden nisem več čutila nog, sta prišla operaterja in eden mi je vstavil kateter za odvajanje vode.Drugi operater mi je razkužil predel terbuha, kjer so me vrezali. Vmes se je non stop šalil, tako da me ni bilo nič strah samo napeta sem bila, ker sem nestrpno čakala na svojega sinčka. Nato so pred menoj naredili nekakšno pregrado, da sem lahko gledala le levo in desno. Lahko sem videla nekatere aparate, npr. za merjenje tlaka in utripa, pa še neke druge številke so bile gori... Tako sem lahko sama malce spremljala delovanje nekaterih življenjskih funkcij . Anestezistka je ves čas poročala operaterju o mojem stanju, govorila o vseh mogočih številkah. Poslušaš lahko, kaj govorijo, čeprav strokovnih terminov ne razumeš najbolje . Se je pa en operater ves čas pogovarjal tudi z mano in se hecal.Anestezistka je dodala, da če se kar koli zakomplicira, takoj zaspim, ker dovede kar splošno anestezijo
In počasi nisem več čutila telesa od tam, kjer so mi vstavili kateter navzdol. Vprašali so me, če še čutim noge, oz. če jih lahko premaknem.
Čutila sem, kako mi premikajo sp. del telesa in sem se kar refleksno prijela za mizo . Sledilo je nekakšno "štoranje" po terbuhu. Naenkrat sem začutila precejšen pritsik (ob tem sem se moooočno prijela za mizo, ker me je spdaj kar dvignilo) in zatem me je na desni strani nekaj zapeklo. Čez kakšno minutko pa sem že zaslišala jok mojega otročička, ki so mi ga takoj prinesli k licu, da sva se "stisnila" . Nato so ga malo umili in ga še enkrat prinesli,da sem lahko celega poljubčkala...Sledilo je šivanje maternice in trebuha. Operater je začel manj govoriti in zelo tiho rekel, da krvavim (mislim, da eni asistentki) a je kar hitro "poštimal" zadeve. Takrat me je prvič postalo malo strah, a sem vedela,da se bo vse uredilo. Ko sem bila zašita so odstranili "zastor" in takrat sem lahko videla, koliko najrazličnejših pripomočkov so uporabljali za op. bilo jih je ogromno, ena asistentka pa je dodala, da so že večino pospravili...
Odpeljali so me na intenzivno, kjer sem od takrat, ko me je začelo boleti dobivala kakšni dve uri injekcije proti bolečinam direktnov žilo, dodali pa so še stekleničko z vsebino za krčenje maternice, za katero sem si želela, da že čim prej steče . Na roki imaš kar napravo za merjenje utripa in tlaka - kakšnih pet ur... Sestre ti menjavajo vložke in najbolj neprijetno je, ko nekaj časa po op. sploh nisem čutila, da mi spodaj kaj teče....
Ja, zvečer pa se je treba vstati, narediti par korakov pod budnim očesom, dveh sester. In ko to prebrodiš , si kar ponosen nase. Naslednje tri dni se kar bojiš, kdaj bo prišel tisti čas, da boš moral vstati. Trebušne mišice precej bolijo, a stisneš zobe in misliš na nekaj lepega . Jaz sem pomislila na svojega sinčka, za katerega se je vse to splačalo. Zjutraj ti tudi odstranijo kateter in potem hodiš na stranišče sam, pa tudi do umivalnika. Prva dva dni te spodaj umivajo sestre in prvi tuš - tretji dan je zlata vreden, čeprav se komaj privlečeš do tja.Tretji dan po op. dobiš še svečke za odvajanje blata in res ni prijetno "lavfat" na stranišče, ker se še s težavo premikaš.
Mene je od vsega najbolj bolela hrbtenica, od tam, kjer so mi dali epiduralno navzdol....Zgleda, da sem jo dobila precejšnjo dozo, ker še 4 ure po CR nisem čutila nog, medtem ko so druge noge začutile že prvo uro po op. Hrbtenica me je bolela še tri tedne po op. in mi je kar dih jemalo ob vstajanju iz postelje. Ko sem prišla iz porodnišnice domov, sem kakšen teden morala čez noč menjati kar 4-5 majic, saj sem se v predelu križa potila, da je kar teklo...
A je vse minilo. Aja, še to. Prvi dan, do večera dobivaš zdravilo v žilo (mislim, da je res tramal), nato pa dva dni 3x dnevno injekcijo tadola v ritko. Ko prideš na oddelek pa samo tablete lekadol ali tadol.
Dojila sem prvič 4 ure po porodu. Drugi in tretji dan dobiš otroka za čez dan. Na oddelku pa je ves čas pri tebi.
Joj, sem se razpisala ...... to je že skoraj moja porodna zgodba ...
lp
_____________________________
Čudeži se dogajajo, samo prepoznati jih je treba znati...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
