mamuška
|
Po 19 urah porodne in po prav tolikih urah umetnih popadkov, od katerih sem bila res na smrt izčrpana, so se me končno le usmili in odvlekli v operacijko na CR. O odnosu odgovornih zdravnikov v porodnem bloku Lj porodnišnice je škoda izgubljat besede. Res, da sem rodila na Sveti večer, razumem, da je praznik, ampak saj si nisem sama izmislila, naj grem takrat rodit. V porodno so me poslali bolj na silo, prej sem dobila že 3 vaginalete za mehčanje mat. vratu, zgodilo se ni nič. Kljub temu me je Cerar nagnal ob 23h v porodno, klistir, britje, čez kako uro so popadki postali dokaj boleči, moža nisem smela poklicat, niti ga ni hotela babica, ker je kao še čas, k sreči je ob 3 h zjutraj prišel sam, ker ni več zdržal doma. Babice so bile vse OK, spomnim se prve, pa deloma še druge, o tretji pojma nimam, spomnim se krasne anastezistke, ki se je na koncu tudi skregala z ginekologom in dobesedno zahtevala, naj nekaj ukrenejo, preden bo za enega od naju prepozno. Nekje od 12 ure dopodlan nimam več pojma, kaj se je sploh dogajalo, vem, da me je tako klalo, da ni za povedat, pa nisem scrkljana, so mi vse 4 modorostne zobe 2 x operirali na živo, brez injekcije. Anastezistka me je vprašala, če mi lajša bolečine in sem samo rekla "ja, prosim", naredila kar je lahko in še danes sem ji hvaležna. V glavnem, po 19 urah so me le odvlekli, nimam pojma, kaj se je kje dogajalo, pred operacijsko me niso mogli zbudit, ob 21h, ko so me končno za silo spravili k sebi in prinesli sina, ni bilo v meni nobene evforije, nobenega veselja, ena sama misel mi je šla skozi glavo "no, to je to." Vprašala sem samo, če je sin OK, imel je več kot cm globoko udrtino na čelu, ker je s tako silo tiščal na moje kosti in mogel skoz. Obseg njegove glave je bil 39 cm, težak je bil 4.510 gr in dolg 56 cm. VSe me je bolelo za umret, k sreči pa sem bila tako drogirana še iz porodne, da sem samo spala, spala, spala. Ves čas sem imela vročino, isti dohtar, ki mi je po 14 urah poroda v porodni zabrusil, da rodit pač boli, se je delal norca, da jaz pa kar kurim, ni zamenjal AB, ni odredil ene preiskave, nič. Zjutraj, 12 ur po CR, sem morala vstat in it na WC, sestre so pomagale, morala sem pod tuš, nato je šlo samo na slabše. 24.12. 2002 sem rodila, 26.12 me je zvečer začela trest mrzlica, začela sem se dušit, padla skupaj, imela sem 41,5 vročine. Vsi so začeli it na glavo, najprej so testirali šive, nato sem šla na ginekološki pregled - nič. Začeli so jemat brise, vzorce, krvi, urina, mene je še vedno tresla mrzlica, nekje sredi noči so ugotovili, da imam sepso z e-colli. Nekaterih AB ne smem prejemat, ker sem nanje alergična, ostalo je zelo malo, kar bi mi sploh lahko dali. Nikoli ne bom pozabila dr. Beljanskijeve, ki je šla sredi noči, ob 3h zjutraj peš iz porodnišnice na infekcijsko kliniko po 2 flaši infuzije z AB, ki je še edini prišel v poštev. Tudi sicer je ženska 2 noči in 2 dneva bila stalno ob meni in skušala popravit, kar so njeni kolegi zapacali. Skozi infekcijo je splavalo dojenje po vodi, nadaljnih 10 dni sem imela v vsaki roki en kateter, po enem je tekel garamicyn, po drugem conet, vsakih 6 ur. 10. januarja sva bila s sinom odpuščena. 13. jan, ponovno doma 40 vročine, sepsa se je ponovila. Spet nazaj v bolnico in domov sva prišla 2. februarja 2003.
S samimi šivi nisem imela problemov, pobrali so jih 6. dan, rana se je lepo zacelila, čutila sem jo še dolgo. Moje osebno mnenje je, da se veliko predolgo čaka s CR, saj ko je ženska že čisto na koncu s svojimi močmi, je CR samo še dodatna kaplja čez rob. Mene je čez 2 dni še vedno vse bolelo od norih popadkov, medtem ko sem s samo rano dosti bolje shajala. Ne bi panikdar in nikoli nobeni priporočila CR kot izbire - nikoli. Hvala Bogu, da obstaja, kadar je za to potreba, vednar to ne more biti stvar izbire. Še danes, 4 leta po tem CR, imam za vse življenje posledice, sem nosilec e-colli, fašem po 10 uroinfektov letno, stalno jemanje AB, stalna vnetja, vse je že kazalo, da do drugega otroka nikoli niti prišli ne bomo. No, dzaj upamo, da bo novembra prirastek, resnično pa upam na drugačno porodno izkušnjo.
|
Natisni
). in tko še dvakrat na vsake dva dni. pol pa nej bi blo ok. pa ni. in iz rane mi še kr teče. sm fasala infekcijo. prenesla sm jo tudi dejanu na učke in je vs bogi. 
me je zelo strah CR-ne vem zakaj(v šoli-zdravstveni sem enemu prisostvovala,mogoče zato),sedaj ko sem prebrala to temo pa me je še bolj strah! Čeprav sem prvič težko rodila,ker je mela moja pupika 4410 g in 55 cm, bi raje še 1× tako kot pa da me režejo...Drugič je blo že lažje,zato upam,da bo v tretje še lažje!!! 
nakar se poslovim od možeka in me že peljejo v op vstavili so mi kateter in vbrizgali ono plavo tekočini in že sem bila v splošni anasteziji (sem spala) zato žal nisem mogla videt moje pupike ko se je 6.3.06. ob 00.10. rodila, videl pa jo je možek. Vse je šlo res zelo hitro in predvsem prijazno .Res je sicer da sem se prebudila v 
so mi pripeljali vsake 4 ure ,razen ponoči 
boga si bil...no jaz sem v drugo rodila po naravni poti in je šlo vse ok..upam,d abo tudi pri tebi...ali se boš odločila drugič za CR ali boš poskusila naravno?
