Gina
|
Otrok ponavadi ni drugačen v šoli v negativnem smislu. Prej se dogaja obratno ponavadi, da si otrok doma mnogo več dovoli, kot v šoli. Kadar pa si otrok dovoli mnogo več v šoli, kot doma, je pa skoraj praviloma doma deležen zelo avtoritativne vzgoje in pač ne more drugje uveljavljat svoje volje. Ampak zgoraj opisan otrok je doma enak, samo staršem se to ne zdi nič takega in je to ok, pač svobodno izraža svojo voljo.
Niki, jaz mislim, da sem napisala razumljivo, in res ne vem, kaj si mislila. Jaz se lahko milion let sprašujem, zakaj je tak, ampak če pridem do spoznanja, da je tak zato, ker je pogumen in si vse dovoli, ker ima pač tako zelo močan ego, da je pripravljen iti za svoje čez trupla, potem je edina ljubeča stvar, ki jo lahko naredim, da mu postavim omejitve. In to, da pač ne sodeluje v trenutni skupinski dejavnosti ni nič ponižujočega. Kaj bi lahko bilo v tem ponižujočega? Ponižujoče bi morda bilo, če bi ga zmerjala s čudnimi izrazi ali se vedla, kot da ga ni. To pa je ponižujoče. Ponižujoče bi bilo, če zanj ne bi nič naredila, če bi ga pustila, da vegetira. Ponižujoče bi bilo, da bi mu vse pustila. Ponižujoče za vse ostale, saj on lahko dela vse, kar drugi ne smejo. Ljudje božji, pa kaj res ne vidite ven od svojih otrok? Oz. kako npr. Ronja lahko verjameš v take nesmisle, kot jih omenjaš...besede, besede, besede...kaj so besede, vibriranje zraka....in besed je lahko milion za eno dejanje. Nekateri otroci pogovora ne razumejo. Poznam pa starše, ki otroka 4 ure prepričujejo, kako je fino, da bi šli malo na zrak v soboto. In otroku se ne da. Starš pa ne vidi, da je 5-letnik še premajhen za odločanje o tem, ali bo šel ven ali ne. In se bongajo z njim o tem toliko časa, da mogoče otrok popusti, če je pri volji. Ampak kaj je staršs tem dosegel? Otrok je ugotovil, da starš ne ve, ali je to, da gre na svež zrak sploh primerno zanj, saj se prepričujeta. Če bi starš to vedel, ne bi kolebal in bil nesiguren. In otrok išče varnost naprej. Mogoče bo pa starš vedel, ali je prav, da ne gčleda risank. Ampak starš se pregovarja...samo še 5 minut, samo še 3 minute, no, zdaj pa res ugasni, ...lepo te prosim, sem ti rekel že pred pol ure, da ugasni,...daj no, saj sva se zmenila, da boš ugasnil eno uro nazaj...in tako v nedogled....otrok se nauči, da starš ne ve, ali je gledanje tv zdravo ali ne, saj ni prepričan v to, če bi bil prepričan, mu gotovo ne bi dovolil gledati tv. In potem preizkuša, kaj starš ve in hoče in česa ne. In hkrati izgublja zaupanje v starša in mogoče celo dobiva zaupanje vase, saj je vendar pametnejši od starša, še to ve, kdaj mora spat....
Ampak bistvo problema je v tem, da moderni starši mislijo, da morajo biti z otrokom prijatelji. Ampak oni so vendar starši, nekdo, ki je odgovoren, vsaj naj bi bil, za to, da otrok odraste v eno odgovorno osebo, ne pa v nekega družbenega izkoriščevalca, pa da zraste v nekoga odpornega, ne pa v enega prepotentneža in hkrati občutljivca, ki mora biti vse po njegovo. Ne ne, ni dobro ne ločiti med staršem in prijateljem. Prav je, da imamo prijateljski odnos, vendar moramo mi otroka usmerjat, ne moremo pustit, da sam sebe usmerja. To je bistvo problema. Vendar se moderen starš še vedno boji, da ga otrok ne bi imel rad. In vse popusti. S tem sproži verižno reakcijo, da ga otrok zaradi njegovega lastnega ravnanja v resnici neha spoštovat, čim pa se zgodi to, pa tudi ljubezen ni več taka, kot ib morala biti. Samo tisto lahko ljubimo, kar spoštujemo. Kar pomislite, nikogar ne ljubite, ne da bi ga spoštovali, je nemogoče.
Eh, brez veze, boste morali spravit otroke gor, preden boste to pogruntali. Razlagam v prazno, tudi vi ne rabite besed, pa čeprav milion, ampak eno samo dejanje.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Očitno sem tupa, pa ne štekam. 
