|
Gina -> RE: Ali je to prav? (2.10.2005 11:02:09)
|
Gata oprosti, ampak jaz te ne razumem. Mislim poante, ki si jo hotela povedat. Po eni strani rečeš, da vsi porihtajo mulca....jaz se s tem ne strinjam, večina jih mulca ne porihta, ker se vanj ne poglabljajo. Starši jim ali vse pustijo ali jih pa pretepejo, v šoli pa jim ali vse pustijo, za ljubi božji mir, ali pa jim vsaj postavijo kakšno mejo, kar je boljše kot nič. Jaz vem, kako delam jaz, kako pa ostali, pa niti slučajno ne morem, ker me ni v razredu z njimi. Sama se zelo veliko ukvarjam z otrokom in zelo dosti naredim za to, da bi ohranil svojo osebnost, da ga sprejmem takega kot je. zelo cenim individualnost in različnost, najbrž bolj kot večina ljudi na sploh, resnično iščem dobro v ljudeh, otrocih, vendar menim, da mora vsaka individualnost upoštevati tudi drugo individualnost. Ne more in ne sme se iti igric kompleksov. Nihče. Jaz sem tam, da ga naučim, do koder pač lahko kot vzgojitelj, učitelj, glade na čas, ki ga prebijem z otrokom, da se bo cenil, da bo pridobil na samozavesti, da bo znal izkoristiti dobro v sebi in jaz sem tam, da mu povem, da kompleksi niso ok in zakaj to dela. vendar to ne pomeni, da če se bo kdo norčeval iz drugega non stop, da je dovolj, če jaz njemu razložim, da se to ne dela, moram mu povedati, da on ni nič boljši, če nekoga ponižuje, moram ga pripeljati do spoznanja, da zmerjanje rodi samo slabo mišljenje drugih do njega, da zmerjanje in poniževanje ne spremenita vedenja nekoga drugega, da doseže s tem le nasprotno in moram ga seznanit s tem, da se mu lahko zgodijo posledice, če to počne in da se mu sigurno bodo. Ne le v obliki nesprejemanja drugih, na cesti ga lahko kdo pretepe za to isto stvar, bo ogrožen. Ugotovit mora, da nekje pa so meje, do koder se sme ali ne sme. In če ne dobi mej že doma in kasneje v šoli, jih bo iskal toliko časa, dokler ga ne bo v resnici nekdo na cesti premlatil.
Ne enači tega s slabim odnosom nekaterih učiteljev do otrok.
Če si hotela povedati to, da je otroku treba pomagati, da ne bo zakompleksan, se popolnoma strinjam. Če si hotela povedati, da otrok ne rabi mej, se pa ne morem strinjat. In razlike so med otroki. Eden morda izziva pozornost, je nemiren samo zaradi tega. Nekateri otroci čutijo ljubezen le takrat, kadar jim posvetiš dovolj časa. To delam, to jim dajem, to rabijo. Ne moremo jih dajat v isti koš. Z vsakim moraš drugače. Nekateri morajo veliko pripovedovat, drugi bi bili nesrečni, če bi to zahtevali od njih. Nekateri rabijo veliko crkljanja, nekatere to moti. Pogruntat moraš, kaj kdo rabi. Ko mu to daš, bi moral biti pomirjen, takrat imaš pa vso pravico od njega zahtevat, da ob vsej ljubezni, ki jo ima, lahko spoštuje tudi druge ljudi. Da jih ne zmerja, ne izkazuje svoje nemoči na tak trapast način. In če ne razume po slovensko, bo pač na način posledice. Če on grdo ravna z družbo, jo ogroža, družba ne želi, da prihaja k njim. Torej ne sodeluje pri timskem delu, dela sam. Enake posledice so v realnem življenju. Torej če jih ne bo dobil v šoli, ga bo nekdo na cesti pretepel, če bo enako ravnal z njim. Tako je, ne moreš pomagat. A ni boljše, da se nauči v šoli, ali še boljše, doma?
Če pa misliš drugače, če poznaš drugo pot, bom pa zelo vesela, če jo poveš. Resnično. Kako ti postavljaš meje pri 10-letnih otrocih? Kaj bi ti naredila, ko te nekdo npr. že cel dan ne le izziva, ampak j. v glavo, ob tem, da si se že vsak dan pred tem pogovarjala, pogovarjala, pogovarjala? Bi ga nagradila?
|
|
|
|