|
rakunka -> RE: II pričakujemo v letu 2022 (16.3.2022 21:00:53)
|
Pozdravljena dekleta,
Tole bo daljši post, ker se ne da na hitro :) Na poti do pluska nisem bila na forumu, ker sem vedela le za skupine nosečnic (Marec 2022 ipd). Zdaj sem prebrala vaše objave in se odločila, da delim z vami svojo izkušnjo, morda kateri vlije kakšno kapljico upanja, ki bi pripomogla k boljši volji ob konstantnem mesečnem razočaranju.
Prvič sem se z nosečnostjo srečala pri 21 letih, vendar se je končala v 8.t s spontanim splavom. Bilo hudo - boleče tako in drugače. Naj se sliši kakor hoče, vendar takrat me je ta izguba streznila in rešila pred neperspektivno zvezo, zato sem hvaležna, da je bilo vsaj za nekaj dobro.
Kasneje sem spoznala zdajšnjega partnerja, s katerim sva si po dveh letih želela otroka. Pol leta poizkušanja in ni bilo nič, nato sem rekla, očitno še ni čas in se na novo zaposlila - nadomeščala sem porodniško. Ker sem dobila novo službo in ne bi bilo primerno, da zanosim sva uporabljala zaščito. Kupila sem oblekico za poroko na katero sva bila povabljena. Partnerju je bila zelo všeč in lahko si mislite kam je to peljalo tisti trenutek. Vprašal me je, če uporabi kondom, pa sem rekla, da če se pol leta ni prijelo se tudi tisti trenutek ne bo. In se je! Točno tisti edini nezaščiteni SO pa imamo bibo. Bilo mi je hudo zaradi službe, ker mi je bila res všeč. Zaradi rizične nosečnosti sem bila na bolniški od 20. tedna. Na porodniško sem dobila v podpis pogodbo za nedoločen čas - vsa čast vodji.
Nova pot. Po letu in pol zagledam plus. Morje ima svoj čar. Otrok ni bil planiran, partner si ga ni želel - ni bil še pripravljen na št. 2 in je celotno situacijo negiral. Žal se ta plus v 12. tednu konča s spontanim splavom. Ponovno čez to norijo. Še migreno sem dobila med splavom za nameček. Ker se nisem dobro sčistila, sem morala nazaj na abrazijo čez 3 tedne in tudi potem je prišlo do nekega vnetja, kar je še poslabšalo in se mi malo zamerilo vse skupaj. Ta splav me je pripeljal do spoznanja, da moj prvi otrok ni tako samoumeven, kot sem to jemala.
Po 2 letih si oba želiva še enega. Začneva, a 10 mesecev se ni zgodilo nič. Vsakokratno razočaranje na wcju ob rdečem me je ubijalo. Potem sem se naročila pri G in na pregled čakala dober mesec. V tem času pa sem se s sodelavko šalila res z najmanj pričakovanji, da vedno ko naredim test, čez 2 uri pride M. Je rekla naj grem po test, ker bo tokrat drugače. In iz čistega heca, je bil rezultat resno pozitiven. 11 mesecev je trajalo, pa je bila zame cela večnost.
Pravijo, da je veliko v glavi. Pri meni je očitno res, verjamem pa, da ni le to, ampak kot pravite, se mora poklopiti več stvari.
Prav vsaki izmed vas želim, da zagledate ta magični plus! Srečno dekleta<3
|
|
|
|