|
Clarita -> RE: Julij 2018 (22.11.2017 12:10:21)
|
Anonimna....zelo mi je žal, da se je to zgodilo.... In te čisto razumem glede strahu za ponovno zanositev...
Meni je G rekla, da pride do splava najverjetneje zaradi moje starosti (nepravilna kromosomska delitev, pomanjkanje preogesterona(kar je lahko tudi pri mlajših nosečnicah, zato dobijo Estimo ali Dobraston),...=
Zato pa sem sedaj dobila Estimo že v 5t in zgleda, da je za zdaj vse OK in bi lahko bil vzrok pomanjaknje prosgesterona (to je moje laično ugibanje-kaj več bom vedela naslendji teden..). Glede na to, da dokraj hitro zanosim, mi ni nič omejala kakšnih raziskav...
Sem pa jaz nepoboljšljivi optimist: ne pustim, da me slv podre - prvič sva sicer z možem jokala kakšna 2 dni skupaj, pa 1 teden sem bila na bolniški, da sem imela čas zase, da sem veliko premmišljevala in brala o spontanih splavih, saj prej nisem vedela nič. Pa vsem sem to omenila-mi je bilo lažje, da sem z nekom delila (zato se nikar ne opravičuj, da to pišeš-zato pa smo tu, da si pomagamo!!)
No in takrat sem bila presenečena, če ne skar šokirana, da je skoraj že vsaka imela vsaj en spalv, potem pa zdrave otroke naprej...in prav to mi je dalo zagon in upanje ter nekakšno potrditev, da je res vsaka nosečnost zgodba zase. Žal mati narava tudi pri nas dela selekcijo in če le ne gledaš preveč črno na vse, bi ti jaz svetovala, da vseeno poskusiš naprej, če si res želita še enega otroka.
Jaz sem po 1 SS zanosila avgusta in bila sem 100 % da bo pa tokrat vse OK, takrat sem imala tudi prvič slabosti in res je to muka... No pa je šlo v splav, pri 6t...takoj sem poklicala moža, si je vzel dopust in sva šla v Ljubljano, se zjokala, smejala, splet jokala in se vmes prav fajn napila z margaritami! Na konmcu sva se skoraj tudi tetovirala! :) Skratka, po svoje sva dala to skozi in se sprijaznila z dejstvom, da ne bova dobila otroka aprila...
Pa sva si vseeno rekla: v tretje gre rado in se prepustila užitkom :) No, pa sem spet tu-noseča 6t5d in upam, da tokrat pa bo vse ok. Nimamo kaj, kot res-le čakati in upati, da bo vse dobro.
Vzemi si čas, da to preboliš, potem pa, če začutiš spet željo, da bi vseeno še enkrat oskusila-se le prepusti. Življenje nam pač ni postlano z rožicami, ampak, kakor koli se kruto to sliši-če je 'le' splav, vse ostalo pa nam štima in ni treba hoditi na abrazijo-da gre samo lepo skozi, je to žal le del življenja, ki nas dela trdnejše in znamo potem bolj uživati z našim edinčkom...
Sicer pa, enakrt se bo sreča nasmehnila tudi nam-če se je že tolikim pred nami s SS, kajne? .) GREMO OPTIMISTIČNO NAPREJ, NIMAMO DRUGE IZBIRE! ;)
|
|
|
|