Ribica **
|
Ojla.
Nimam nasveta za jutranje zbujanje, tudi moj otrok se je pokvaril in vstaja ob 6h oz. takrat začne v spanju godrnjati, jaz sem pa koma ob 6h, ne glede na to, kdaj grem spat. Tako da počakam do 6.30/7h, zbudim moža, mu dam tamalega in grem nazaj spat. Jaz najbolj rabim to spanje med 6. in 8. zjutraj, ponoči lahko vstanem neštetokrat, samo ob teh urah me pusti spat. Pri nas imamo kar težave z GH, najprej mi en mesec ni hotel jesti, je končno nekak jedel, je dobil alergijo, zdaj je pa spet že skoraj tri tedne pikast, se praska, koža pa kot šmirgel papir. V tem času sem uvajala gluten, jaz pa itak jem nespremenjeno že od začetka, nič novega, ampak nekaj mu očitno ne paše in ne vem kaj. Zdaj sem na dieti brez mleka, dva dni, itak sem oba dneva pogrnila pri čokoladi oz. nuteli  Pia, Pia ima AD, a ne, kako ste vi ugotavljali, kaj ji ne paše? je imela/ima kako alergijo? Sicer pa ja, ko se je začela karantena, je bil star točno pol leta, čez dva ni pa že 7m, prehitro gre.
Drugače pa je naporno, od začetka je mož delal od doma, pa je bilo lažje, ampak je mene vse tako skrbelo, da sem bila ves čas nemirna, s tamalo sva se dajali za znoret. Zdaj smo bili pa 14 dni veliko sami, ker je mož delal cele dneve, še dobro, da so trgovine dlje odprte, ker sicer ne bi mogla niti po hrano - tamalih nimam kam dat, on je pa hodil domov malo pred 17. zadnje dni, ko so šli lahko samo penzionisti. Zdaj, ko je bil tri dni doma, je čisto drugače, ko si malo razporediš delo, pa spala sem lahko zjutraj, 2x ju je ven odpeljal, da sem imela malo miru. E je zdaj ok, smo padle v nek ritem, ko tamali spi, ona gleda risanke, veliko mi pomaga pri kuhanju, nagaja bratcu, skrbi zanj, kak dan samo igrače za njo oz. njima pospravljam, ker je res neizmerno utrujena, ko je treba pospravit. Mi smo vsak dan na sprehodu, na žalost samo tu okrog po mestu, prav pogrešam že gozd in neokrnjeno naravo, tako da čakam, da bo konec te omejitve z občinami, da gremo malo nekam na svež zrak. Nekaj tudi ustvarjava, riševa, šivam skoraj ne, šivala sem maske, čisto preveč, pa sem bila še od tega izčrpana. Pozitivna stvar te karantene pa je, da je začela E zelo mirno spati, veliko noči prespi v svoji postelji, nima več nočnih mor in se ne prebuja. Ko je bila v vrtcu, je bilo eno obdobje prav spet nevzdržno. Slaba stran tega, da sva res non stop skupaj pa je, da je še bolj nalepljena name in da joka, ko kam grem (no, kam, v trgovino ali če slučajno želim it kaj iskat k staršem sama) - ampak ne z izsiljevanjem, prav res je v stiski. Tako da kar se tega tiče, nam to res ni v pomoč. Je pa fajn, imamo večerno rutino, večerja, tuširanje/kopanje, včasih oba mož, včasih oba jaz, včasih vsak enega, potem pa načeloma do 20., 20.30 oba spita.  Če se tamali ne zbuja, sva vsaj zvečer frej, samo sem jaz po celem dnevu z njima tako utrujena, da se mi velikokrat nič ne da. :)
Komaj čakam, da bo konec tega, upam, da bom še lahko šla na kako dejavnost v času porodniške. Predvsem pa res zelo, zelo upam, da bomo letos lahko šli na morje! Za prvomajske nismo imeli nič v planu, ker nikoli ne hodimo v času praznikov in gneče nikamor, ampak izven teh terminov. Sem pa imela v planu kak krajši oddih v Kranjski Gori v maju, pa morje junija in septembra, pa veliko podaljšanih vikendov (ali sredi tedna) pri starih starših na Dolenjskem, kjer je E. čisto cel dan zunaj, v peskovniku, pri živalih, na njivi, okrog hiše itd. in se ji nima kaj zgodit, ker ni ceste zraven … Pa ni nič iz vsega naštetega. Priznam, da že težko prenašam to utesnjenost. Sprehodi tu okrog niso isto kot če imaš svoj košček trave nekje.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
tako da letos je bilo res veselje na plaži, samo križ mi je pa skoraj odpadel, ko sem izmenično enega in drugega "sprehajala" po morju. 
ful mi slabo je GH, tako da se še vedno ogromno doji, pa je star že 10m. Sem dala vlogo za podaljšanje porodniške, tako da upam, da bova še doma tri mesece in bo šel v vrtec z novembrom. Če ne bo zaprt. 
Dva meseca je zdaj spet pri nas ta večji sin od moža, tako da je kar naporno na momente, ko smo vsi nagužvani v tem našem malem stanovanju. Dopoldne pospravim, popoldne je spet bomba, itak je premalo odlagalnih površin, pa je kar je. Sicer smo bili pa vsi prehlajeni, jaz sem še vedno, tako da komaj čakam, da bom ok, ker mi gre tole smrkanje in kašljanje že res na živce. 
