Anonimen
|
Saj niti ne vem, kako naj dam naslov. Niti ne vem, zakaj bi to napisala. Mogoče samo kot razmišljanje, mogoče zato, da poveste, če tudi same tako gledate. Mogoče ima kdo kakšen pamet nasvet, kako naj živim za danes, ne za jutri. Kaj me mori? Že celo življenje gledam, kako bo naprej, razmišljam, kako bo takrat in takrat, sprotni trenutki pa gredo mimo mene. Bom dala primer, da ne bom nekaj v prazno govorila. Ko sem bila sama, sem ves čas razmišljala, kako bo fino, ko bom imela fanta, kam bova hodila,... Ko sem ga dobila, sem razmišljala, kako se bova poročila, kako bova živela skupaj,... Ko se je to zgodilo, sem takoj začela razmišljati, kako bo, ko bom noseča. Pa sem bila in misli spet naprej, kako bo, ko se bo rodil otroček. Pa se je, meni pa misli spet uhajo naprej, kako bo, ko bo zrasla, pa kako bo, ko bo imela še kakšnega bratca ali sestrico... In tako naprej in naprej. To kar se pa trenutno dogaja, se mi pa zdi, da gre vse mimo mene. Imam občutek, kot da ne znam uživati v stvareh, ki jih imam. Potem pa gledam nazaj in obžalujem, da nisem bila "bolj pri stvari". Bojim se, da bo šlo tako celo življenje mimo mene... Rada bi se ustavila, si vtisnila vsak najmanjši trenutek v najglobji spomin, rada bi si zapomnila ta čudoviti občutek... Nočem, da tako uhaja vse mimo mene. Zdaj preživljam res eno najlepše obdobje, nočem, da mine...
|