patrino
|
Patrino, mislila sem: zakaj si rabila poroko - papir, - spremembo priimka za to, da spiš s svojim bogatim žrebcem;). Saj papit/poroka/priimek nič ne spremenijo... Seveda se nisem omožila zato, da bi spravila svojega žrebca v posteljo. To nama je uspelo že 6 let prej. Praviš, da papir, poroka, obred...nič ne spremeni in pomeni. Tebi ne. Nama pa. Ne zato, ker bi bile od tega neke hude koristi in očitne spremembe, temveč zato, ker tako resno ljubezen za vse življenje, vozimo verni. Cerkvena poroka je nekaj, kar nam je logično in ob čemer se zaobljubimo, da je to nekaj , kar se ne zgodi vsak drug dan in v kurji štali. K temu naju ni nihče prisilil in nihče se ni odločal namesto naju. Kot odrasli osebi, sva v to stopila oba. In to je po moje edina skupna točka, ki bi jo lahko našla s tole temo. Tako kot se za poroko v normalni civilizirani skupnosti, odločita dva odrasla človeka po lastni volji , tako bi bilo po moje najbolj korektno do otroka , da se o priimka in o mogoči spremembi le tega, sam neodvisno odloča, ko bo odrasel. To da sedaj mama pod krinko njegove želje in neke hude zaščite ( pa o tem otrok še nič ne ve, ker je še premajhen)bije nek brezvezen boj, je meni bolno. Bolno predvsem zato, ker bo posledice tega boja zagotovo nosil tudi otrok, pa še vedel ne bo zakaj. Tiste, ki se jim pa ni dalo s tem bost, pa se potem poročijo na vrat na nos, samo zato, da bojo priimek zamenjale (ja, to se res dogaja!). Ker se je pač lažje poročit kot pa bost z očetom, ki bo delal štalo, ko boš spremenila priimek (poznam 2 primera). Ah daj no nakladat kar nekaj. Tiste, ki se lahko poročijo brez soglasja očeta in matere, lahko tudi priimek zamenjajo brez njunega soglasja. Zato pač , ker so polnoletne in neodvisne od njune volje. Je pa zdaleč ceneje menjat priimek kot pa se poročiti. Ker nekako mečeš menjavo priimka in poroko v isti koš... Nekako ne kapiraš, da se lahko nekdo poroči, zato, ker mu to nekaj pomeni oz. ker jemlje poroko kot neko krono pri vezi, ki je nastala iz ljubezni in ne iz neke druge koristi. Tako kot je tebi veza brez poroke kljub trem otrokom nekaj logičnega, je nama najina, ki je potrjena s poroko. Če drugače rečem- tebi se zdi, da je poroka nekaj nepotrebnega in nepomembnega, ker ne razumeš tega občutka v srcu in nanjo gledaš le iz realistične materialne plati, kjer na prvo žogo nimaš za pokazati neke materialne koristi. Po drugi strani pa se nam poročenim, zdijo pač veze brez poroke, kot partnerstvo v katerem ves čas nekaj manjka. Mogoče zaupanje, mogoče ljubezen, mogoče iskrenost ( dostikrat si ženske želijo poroke, pa se delajo, da si je ne, ker so moški hlodi in se ne zmigajo, da bi jih zaprosili, ali pa se v bistvu oni ne želijo resno vezati, ker se jim njihova veza s partnerko ne zdi nekaj , kar bi vozili celo življenje), mogoče pa enostavno z obeh strani ni želje po tem. Kar je tudi prav, če sta skupaj dva, ki do tega gojita enake občutke in želje. Patrino, si je tvoj polbrat potem spremenil priimek? Moj brat si nikoli ni spreminjal priimka. Pa ne zato, ker bi se pravega očeta sramoval, temveč mu je zameril ravno to, kar se tebi zdi prav. Navado je imel reči, da mu oče ni želel dati niti svojega priimka, kaj šele , da bi se kdaj spomnil nanj. In to ga je bolj žrlo, kot pa bi ga to, če bi se pisal po njem To , da mu ni dal nič, ni bilo čisto res , saj je bil v rojstnem listu naveden kot njegov oče, za mamin priimek pa se je odločila kar najina mati sama, ker z bratovim očetom nista imela neke hude resne veze. V času poroda sploh nista bila več skupaj, saj je šel on za dolga leta v tujino in o njem ni bilo ne duha ne sluha. Ko se je čez nekaj let vrnil in poskušal vezo nadaljevati, je bila mati tik pred poroko z mojim očetom in zato jo je užaljen spokal nazaj in se kasneje tudi sam poročil in imel otroke. Z bratom nikoli ni imel stikov in zanj je bil oče- moj oče. Ko je bratov oče umrl, je bil brat na presenečenje nas vseh klican na zapuščino, kjer mu je pripadal enak delež premoženja, kot je njegovim "zakonskim" otrokom. V bistvu ga je človek imel za svojega sina, kljub temu, da ga je vzgajal in spravil do kruha drug moški. Nekako težko razumljivo, pa vendar jasno pokaže, da pogosto otroci na starševstvo gledajo z druge perspektive kot odrasli. Z odrasle je v takem primeru nekdo le semenodajalec, za otroka pa kljub stalni odsotnosti pogosto vseeno eden od staršev, ki je nekje tam in ki ga je priznal za svojega s svojim priimkom. A ko si nosila tega otroka, pa nisi vedela, kako se njegov biološki oče piše? Takrat ta priimek ni bil povezan z negativnimi stvarmi? In ko si rodila, si dala otroku ta priimek zapisat. Takrat tudi ni bil negativen? podpis.
_____________________________
felico ne estas mezurita en oro...
|