|
patrino -> RE: Referendum (11.12.2015 15:52:46)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Vijoličarka
Enkrat smo se že pogovarjali o tem, kaj se zgodi, če umrejo starši in zapustijo majhne otroke. In takrat sem še rekla, da mi je všeč ameriški sistem, kjer lahko ljudje v oporoki določijo, kdo naj bo skrbnik njihovih otrok v takem primeru, pa tudi, da me ne izmerno čudi, zakaj tega pri nas nihče ne predlaga, ker se gre vendar za otroke. Praksa pri nas je taka, da starši lahko kaj napišejo in potem se to upošteva, kot priporočilo, otroke dobijo bližnji sorodnki, sicer ne v posvojitev, ampak skrbništvo, torej to, kar poznamo kot rejništvo. To so največkrat stari starši, potem pa sorojenci. Mimogrede, rejništvo pri nas je absolutno preveč prijazno do slabih staršev, ki pustijo otroke v sistemu - sami jih nočejo imeti pri sebi, ampak 'lastništvu' pa se nočejo odpovedati. Posledično nasrka otrok, ki pravzaprav nikomur ne pripada in je potem pri 18 letih prepuščen samemu sebi, ker takrat država preneha plačevati za rejništvo.
Zakaj poroke? Ja, prinašajo pravice, a prinašajo tudi dolžnosti. Če vzamem konkretni primer homoseskualnega para z otrokom, en starš je biološki starš, uradno priznan, drugi je starš v vseh pogledih, razen v pravnem. Ta drugi starš ne sme zastopati otroka, se zanimati zanj, npr. v šoli, pri zdravniku ipd. Ta drugi starš ne more obdržati otroka, če biološki umre in tako otrok ostane brez edinega preostalega človeka, ki ga je imel za starša. To bi ta zakon uredil.
Hkrati pa bi poroka naredila tudi konec neresnosti. Tako kot hetero, tudi homo pari dostikat želijo nekaj, kar ne morejo imeti, samo da imajo, brez da bi razmišljali o dolgoročnih posledicah. Zdaj lahko nebiološki starš lahko mirno odide, pa čeprav sta se za otroka skupaj odločila, nima nobenih obveznosti in to se mi ne zdi prav. Pravica prinaša s seboj tudi dolžnosti, kar pomeni, da morajo skrbeti za otroka še naprej, pa četudi se je zveza pretrgala.
Konkretno je bil nekje v Skandinaviji pred cca 20 leti primer, ko sta dve lezbijki hoteli otroka in se je ena preprosila prijatelja geja, da ji je daroval seme. Potem sta imeli otroka in bili srečni. Dokler ni druga ugotovila, da ji pač ta zveza ne paše in lepo kar šla. Mati je ostala sam z otrokom, finančno je bilo težko in je lepo tožila prijatelja geja za očetovstvo in preživnino ter dobila tožbo. To se mi ne zdi prav in odgovorno. Ne moreš enkrat tako, potem pa drugače, kakor ti pač v nekem trenutku ustreza. Če hočeš pravico, mora zraven priti tudi dolžnost. In v tem primeru je bila dolžnost druge dolžnost starša in zakon jo mora zagrabiti za ovratnik. To ureja poroka. Na tak način se preprečijo kar neki romantični dogovori in trenutni vzgibi, ki imajo lahko dolgoročno slabe posledice. Izenačenje pred zakonom ni pomembno samo zaradi pravic, predvsem je pomembno zaradi dolžnosti.
Te stvari obstajajo že dlje časa in jih je treba zakonsko urediti. Druga varianta je, da vsem izmerimo hormone in vse 'nenormalne' postavimo pred zid in postrelimo. Ali pa vsaj prikličemo nazaj dobre stare čase in jih uničujemo, tako kot so svoj čas uničili Alana Turinga, Oscarja Wilda in podobne.
Edini 'greh' sodobnih homoseksualcev je, da niso več na obrobju in prikriti. Vedno so obstajali, samo zdaj se končno njihov status ureja. In ja, zdaj so ljudje končno soočeni, da bo treba otrokom nekaj razložiti, tu lahko pomaga stroka. Vseeno pa je lažje 'normalnemu' otroku razložiti, zakaj ima sosedova punčka dva atija, kot pa lastnemu otroku razložiti, zakaj ne more biti to, kar je. V dokumentarcu, do katerega povezavo sem dala prej, je lepo razvidno, da ti starši niso razmišljali o tem, da so to odrivali in se zgražali.... dokler se niso soočili z dejstvom, da je NJIHOV otrok homoseksualec. Nekateri pravočasno, nekateri prepozno. In otrok ni postal homoseksualec zato, ker bi oni kaj narobe naredili.
Sama tega razvoja ne vidim kot propad morale, ampak kot soočenje z resnico. In pa, ker gre za otroke, gre tudi za otroke nasprotnikov zakona, korak naprej, da jih ne bodo pošiljali na 'ozdravitev' in izpostavili vsem mogočim psihičnim mučenjem, da je z njimi kaj narobe. To je drugi plat te medalje. Mogoče bo vnuk tiste zaskrbljene babice, kljub njeni najvišji morali in predanosti Bogu - homoseksualec. In takrat ne bo pač mogla s pidestala gledati na mater geja, češ, jaz nisem naredila nič narobe. Otrok homoseksualec ni božja kazen, ampak je čisto naravna zadeva. Samo zdaj smo se začeli soočati s tem in iskati bolj humane poti za njihovo vzgojo in življenjsko srečo.
Dejansko ima vsak pošten pravilno heterosksualen par 10% možnosti, da bo njun otrok HOMOSEKSUALEC. Vsi ti HOMOSEKSUALCI, ki zdaj kar hočejo biti, kot vsi drugi, so se nekoč nekomu rodili in rasli v NORMALNI, pravilno sestavljeni družini in se počutili kot marsovci, se grizli, da so nenormalni, da je z njimi nekaj narobe.
Jaz mislim, da smo čez tole, kar ti opisuješ, že zdavnaj šli. In s takšnim govorjenjem, kao, saj se vam lahko zgodi, da boste imeli doma homoseksualca, se dosega ravno kontra učinek. Kje pa živiš? Kdo pa še danes pošilja otroka, ki je istospolno usmerjen na elektrošok in psihiatrične obravnave ter se počuti kot marsovec, če mu libido švigne navzgor pri istem spolu. Verjamem, da obstajajo skrajneži, vendar so to, kar sem rekla- skrajneži. Ti pa so med istospolnimi tudi.
Praviš homoseksualci le želijo biti to kar so vsi drugi oz. kar so hetero. Sori ampak ne morejo biti to. Ne zato, ker jim ne uspe realizirat zakona. Temveč ker to pač niso. In , v vednost- večina realnih homoseksualcev se tega zaveda. Po visokoletečih zakonsko priznanih kriterijih v smislu posvajanja in oploditve, posegajo in hlepijo le skrajneži. Ti pa delajo škodo in gredo na nerve tudi drugom istospolcem, ki že sedaj živijo lepo v miru in javno skupaj in se imajo radi že sedaj.
|
|
|
|